Končno se je vse poklopilo, da tudi jaz lahko grem na Madžarsko (nov start pa to 🙂 …).  Ščuki potrdim, še Mega shecam, da vzame dopust, Erzo je itak  100%.

Ob 5h v LJU prisedejo v LCja. Mega prevzame volan in gasa proti Budimpešti. Miciki damo še lokalna navodila do Vertesszolosa, kamor nas vodi brez problemov, potem pa vklopita luknjičavi spomin Ščuka in Erzo, da vdenemo pravo pot na pristajalni travnik pod gričkom. Smo prvi.

Ko se natovarjamo, pride prvi domačin, ki zmiguje z glavo za današnje razmere: močno… Že spodaj res kar piha. Pot gor je takšna, kot je Erzo strašil (Erzo in Ščuka drugič tukaj, midva z Megom prvič). Po začetnem položnem delu skozi gmajno se spremeni pot v zelo strmo in neizdelano, mestoma blatno in spolzko. Če ne bi imel palic (Erzov nasvet, ki ga upošteva tudi zase), najbrž ne bi prilezel do starta. Ko se končno položi in pridem na čistino strmega starta, pride še Mega in mi odnese rukzak teh zadnjih nekaj metrov, ko že spuščam dušo…

Na startu smo prvi. Malo počivamo, potem, pa pridejo prvi Madžari in začnejo pripravljati padala za startom. Tudi mi jih posnemamo in imamo kmalu nabrana padala in opremo, pripravljeno za start. Start se vedno bolj polni in gneča je popolna (50+ padalcev ?). Piha 6-8/11,5, sunkovito z vmesnimi kratkimi prekinitvami, delno s strani. V zraku bazice kar šibajo čez nebo. Mi štirje skeptični.

Prvi Madžar (ki je pravkar prlaufal gor)  takoj postavi in potegne in odleti v rotorje in šejkanje. Potem pa dolgo nihče. Po dolgem času jih še nekaj poštarta v vetrovnih pavzah. Večinoma komaj lezejo naprej proti vetru, občasno koga tudi rikverca, nabere nihče ne kaj dosti. Erzo in Ščuka sta tudi že pripravljena na startu. Meni je še premočno (na neznanem terenu), pa tudi štartanje lokalcev in njihovo premetavanje po zraku mi ni spodbudno. Mega se viteško odloči, da me bo počakal.

Končno ena skupina jadrajočih nabere in izgine za startom. To spodbudi Ščuka in Erza, da že skoraj odletita, pa ju nov sunek spet ustavi. Potem se umakneta s starta. Občasno kakšen domačin atraktivno odleti. Ko začne prihajati nad nas edini temen (nevihtni ?) oblak, ima Ščuka dosti in na hitro potegne in odleti (in se pridruži tistim, ki se že guncajo nad startom). Erzo oddrema, dokler črna baza ne gre mimo in spet odkrije sonce, potem odleti še on.

Kaže, da se je zadeva vseeno malo stabilizirala (ni več tako sunkovito), čeprav je še vedno na momente močno in počasi gredo v luft še preostali. Tudi jaz se pripravim in potegnem in sem v zraku, Mega takoj za mano.

Kakšne pol ure drajsam sem in tja nad startom. Zaradi vseh potencialnih logističnih problemov nimam nobene želje, da bi kam odletel, pa tudi nabrati kaj dosti ne morem. Uživanja ni prevelikega, zato se po slabe pol ure zapeljem nad pristanek.

Erzo in Ščuka sta nabrala in že odletela, spodbudim po postaji Mega, naj tudi on poskuša odleteti, saj je za avto in logistiko že poskrbljeno. Pa kljub spodbudi pristane nekaj minut za mano zraven mene.

Pospraviva.

Erzo javi, da je pristal po cca 17km, Ščuka še kar v zraku proti JV. Miciki dava Erzove koordinate in se nama kmalu pridruži.

Potem pa čez pol Madžarske sledimo nevidnemu MM pod Erzovim vodstvom po manjših in večjih lokalnih cestah (in tudi avtocestah). Na koncu nam sproti posreduje koordinate, da se mu približamo, kar se da. Pod večer ga poberemo sredi peščenega kolovoza madžarske depresivne ravnice 130km stran od starta.

Okoli 2h ponoči smo doma.

 

 

Erzov komentar leta: Petič na madžarskih štartih, drugič tule. 5:00 Vrhnika. Smo zgodnji in prvi pod štartom 10:20 in na štartu 10:55, kjer veter prbija iz strani, sunki 11 (izmerjeno). Lokalni matador in od danes tudi rekorder štarta 250 km, sicer prihaja bos na štart, toda danes nima časa za take hece, saj je spodaj videl naš avto. Obut pride na štart in takojci štarta, da ga krivi tja po luftu v močnem vetru. Preden odleti s pogledom ošine Ščuko in mene. Tip se počuti ogroženega. Ko bi vedel, da sva cvikača, ki ne upava štartat