Ker vidim, da Eda tudi mika (čeprav zagotavlja, da mu ni treba…), ga zapeljem gor na Vel.Vrh. Pomagam mu postaviti in potegne in elegantno odleti in začne jadrati. Odpeljem se dol in ga srečam nekje na sredi, na cesti, kjer je pristal, ko je vijugal sem in tja do samega pobočja…

Edov komentar leta: Glede na to kako je jadral en ptič 10min preden sem štartal sem mislil da mi bo šlo bolje. Po dveh ovinkih sem kar pristal nad cesto da ne izgubljamo časa s povratkom …

Je pa to lep plac, če to ne bi bil vojaški poligon bi sem komot hodile paraglajderske šole vaditi ..

 

Pospravi in z LCjem nazaj gor, da odletim še jaz.

Še vedno lepo piha in cota me lepo drži v čudovitem večernem, zahajajočem soncu , da moram kar malo zbijati, da pristanem na sredi kotanje.

Ful sem vesel današnjih letov, Edo pa tudi tako deluje 🙂 .