Frenk Lokovšek je sicer danes nekaj kombiniral za Križno goro na V, pa me to ni preveč pritegnilo, saj se mi zdi let na V tam preveč tvegan (na Z pa sva ga pred kratkim uresničila s Pohlom). Ko pokličem Erza, je za takojšnji odhod: Štajerska ali Dolenjska. Napovedani V je šibkejši na Štajerskem, tako, da sva zmenjena.

Na poti proti Vranskem še vedno gruntava kam. Najprej imam v mislih Škrabarjev vrh, pa Cic odsvetuje, saj se mu zdi (po napovedi) preveč V. Tako se odločiva za Črni vrh (v Savinjski dolini), ki je bolj za V in nižji.

Spodaj na pristanku (pri neuresničeni stanovanjski naselbini na mestu nekdanje pristave Celjskih grofov) ne piha nič. Z avtobusom gor. Zaparkirava pri vikendu pod startnim travnikom pri križu. Po mokri travi gor. Start čudovit, le trava se cedi od mokrote in piha z leve skoraj s pobočjem (to je bolj sever, kot V 🙂 ).

Postavi Erzo, potegne in odleti. Lepo ga drži in visoko odpelje proti pristanku.

Raztegnem še jaz v mokroto, potegnem in odletim. Tudi mene lepo drži, v začetku še rahlo dvigne. Naslonim se na desno pobočje in z veliko višino pripeljem nad pristanek.

Ko pristanem, se Erzo ponudi za pakiranje robe, jaz pa naj rešim avtobus. Obiščem okoliške kmetije in pri tretji od kosila snamem mladeniča, ki me zapelje gor (vmes pa zvem zgodovino propadle investicije v naselje hiš spodaj…).