(čeprav dan po napovedi veliko obeta, je v začetku kilavo, slabo in se na koncu kljub poznemu štartu izzide odlično) Danes je gneča na pisti kot še nikoli! Trije vinči postavljeni za vleko se svetijo v soncu brez baz z inverzijo. Samo na našem vinču je 8 pilotov. Vinč imamo zakupljen, a jih vzamemo zraven, da si zmanjšamo stroške. Piha skoraj nič.

Prvi ki štartajo ali scurijo ali pa zgolj ostanejo v zraku, brez da bi pobrali. Zato vzamemo v uporabo 1. Primcev aksiom, ki pravi, če štartaš zadnji od vseh odletiš najdlje ali pa kar 200. V obeh njegovih 200-tkah je bilo tako! In tako res štartamo zadnji trije na treh vzporednih vlekih, s kako minuto razlike in vsaj poberemo se hitreje, saj vroč dan kakor je, mora dati nekaj od sebe.

Kmalu se dvigujemo visoko in majhne poletne bazice nad nami. Letim z Stuartom in še enim, ki ga ne smem omenjati. Ko na 45 km, za mano le preveč navijata grem najnižnji naprej, poberem, onadva ne in se ju otresem. Pred mano požari na njivah, ki pa vsi ponehajo, izgorijo, preden pridem do njih. Nazadnje na 131 km priletim do velikega ognja in njegov dim naredi najvišjo in najlepšo bazo dneva. Zapeljem se v bok dima in v mirni enki poberem iz 1200 na 1900, ko dviganje poneha, zato moram bolj v dim, ki na tej višini sploh nima več vonja; v živčni trojki ga nagonim na 2300, ura je 19.17 ter se spustim v finalni dolet še 26 km, da pristanem 19.48 in imam 10 minut kasneje sončni zahod.