Danes je na Goriško-Primorskem vse zabasano in temno, na Štajerskem in v Julijcih/Kranjska gora pa kar obilo sončka ob močnejšem JZ v višavah. Večino dopoldneva se z Manco usklajujeva kam… da ne se ne bi zastonj vozili predaleč ali v napačno smer … Potem se javita še Čeha (Mateja in Luka), ki bi šla kam blizu – Strmca. Pa še Slak se po obisku naravnih lepot J Ljubljane (Pekel v Borovnici) javi z obeda na Vrhniki. Torej pojdimo na Strmco…

Ob 14h na Železniški (Slak, Mateja in Luka, Mance nikjer). Pa javi Mega z ogleda Strmce v živo, da je start v bazi. Je pa Slivnica lepo zunaj – torej na Slivnico? Ne, ker je malo prej Mega zvedel od Mance, da gori piha že 12. Preverimo … in na Slivnici piha 14 JZ. Spet je v igri zgornji del SLO. Lisca od tod predaleč za to uro (1.30h vožnje). Torej proti Kranjskogorskemu koncu…

Erzo javi, da se je v okviru DO aktivnosti mimogrede oglasil na Ospu.

Že pri Tržiču je vidno, da v Julijcih ni več sončka in pri Bledu je splošno mnenje, da v Kranjski najbrž že dežuje (glede na temne oblake). Ker se Zabreška planina lepo vidi z našega posvetovalnega prostora, se odločimo za gor.

Slak v rally vožnji pripelje do rampe in 3min. s padali na planino, kjer piha močan (5-8/9,8) V, čisto z leve. Nobenega ne mika odleteti v takem, zato po nabiranju regrata, žaganju debel in zvijanju čikov soglasno zapustimo lokacijo in dol v Žirovnico.

Ker ni več prave splošne letalne volje, predlagam ogled bližnjih projektov. Skozi Jesenice v Dovje, kjer se malo lovimo (po zaslugi mojega slabega spomina), dokler ne pripeljemo Sedučniku pred vrata. Tudi tu piha neuporabno s strani vzdolž pobočja.

Ko se peljemo nazaj dol v Dovje, si ogledujemo smučišče ob Mojstrani (ki ga imam jaz med svojimi projekti sicer označenega za S veter). Ker itak piha V namesto zagotovljenega JZ, pa mogoče bo kaj. Slak po provokacijah malo preizkuša terenske sposobnosti svojega avta, pa dlje kot do prvega stebra v strmino travnatega smučišča ne pride.

Z Lukom vzameva padali in vsi odpešačimo na vrh (položnega !!) smučišča, kjer piha malo sem, malo tja, občasno dol, včasih tudi gor. Postavim čisto na vrhu pod gozdom in ko po dolgem čakanju (zdaj zanalašč noče pihniti gor) le malo pihne gor, potegnem.

Po nekaj korakih sem v zraku, kakšen meter ali dva nad tlemi, bolj dvigniti pa me noče. Potem pa me počasi spusti in sede podrajsam po travi, dokler se ne ustavim ob huronskem krohotu ostalih treh. Ko nabiram padalo, mi ga sunek vetra od zadaj še vlači dol po pobočju…

Sedaj postavimo Rooka malo nižje, kjer je pobočje malo manj položno. Prvi (torej drugi 🙂 ) dvig padala se takoj zaključi. V naslednjem potegu pa padalo le zagrabi in po nekaj laufanja se odlepim in sprva drsim tik nad tlemi, potem pa me le privzdigne. Zares dobim višino šele nad nivojem dreves, ko pride do izraza V, ki me nekajkrat zagunca in privzdigne, dobim pa dovolj višine, da se brez skrbi odpeljem čez dvojne drote na dnu  smučišča preko ceste na travnike ob Savi.

Novnovnov ! 🙂 . Po vsem videnem Luka ne mika več odleteti…

Zaključno druženje je potem na ribah v ribogojnici Žeje 🙂 .