En del jate poravnavat dolgove na Madžarsko 🙂 (Erzo, Ščuka, Mega, Slak in Uki kot zemeljska podpora).

Drugi pa ostanemo zvesti domači zemlji. Bolj zgodnji se odločimo za raziskovalni projekt + letenje: Luka, jaz in za nama še Edo, pridemo pod Potoško.

Z LCjem gor do Sv.Jakoba in peš “tistih 15 min” do lokacije, kjer naj bi bil start Potoška gora Zahod. Na ozkem in majhnem travnatem hrbtu modrujemo, kje naj bi te dvignilo, pa vzelo in potem slalom med smrekami, pa bi mogoče speljal… Meni je jasno, da tu ne grem in da je oni travnik malo više zgoraj, kjer si zadnjič nisem upal, dosti boljši. Luka bi sicer kao “kar šel”, pa se temu odreče iz pietete do mene 🙂 . Predlagam, da gremo še gor pogledat, ker je boljše.

In oddelamo “še par minut” v strmino do Potoške gore – Zgoraj. Luku zakuha od zunaj in od znotraj (danes se je ob zasluženem dopustu nadejal nekajurnega letenja, ne pa štanfanja z robo v strmino v poletni vročini…) in odloži robo, ker da ne bo letel s to kombinacijo v opoldanski termiki (Mentor+tangice). Vsi gremo še tistih nekaj metrov gor in Edo začne takoj postavljati, meni pa se tudi zdi danes čisto OK: veter OK, start pa čudovit v primeri z onim malo niže 🙂 , pa še Rooka imam s sabo danes.

Postavimo in potegnem, ko lepo pihne gor in me dvigne in sem že nad macesni, tako da speljem bogato nad kritičnim mestom. Drži,… ven, potem pa počasi dol in pristanem na travniku zraven parkinga pri hotelu.

Luka je kmalu z LCjem pri meni.

Edo je v luftu malo za mano (z lahkim testnim zicem) in začne takoj navijati in vrti in drajsa nad Potoško. Najprej kaže, da bo kar na Gozd odletel, potem pa scuri pri Bašlju po slabi uri…