Tudi danes (tretji dan zapored) se odločim za H&F: Cjanovca (1820m nad Zaplato – če mi ne bo zneslo pač odletim od Hudičevega Boršta).
Malo pred 9h sem na parkingu pri Mačah in po kolovozu naprej. Do odcepa pešpoti že vse teče z mene (vročina že navsezgodaj). Po gozdu je bolj senčno-temno, pa zato bolj strmo in mašina se nič ne hladi. Pri izhodu iz gozda na travnike pa sem očitno že porabil vso tekočino, ker ne teče več tako zelo z mene, čeprav hodim po soncu. Komaj dočakam studenček v Hudičevem Borštu.
Krajši počitek in naprej gor. Začetna potka po nekaj vijugah izgine in hodim kar cik-cak gor po prekrasnem, strmem travniku (tu sem prvič, sicer sem vedno hodil po planinskih poteh bodisi z Javorovega vrha ali pa s Kališča…). Gor mimo Boršta in nad njim naprej po strmini. Mašina spet kuha na polno in počasi mi zmanjkuje moči. Do prvih smrek, še malo višje po travnatem delu, potem pa začnem iskati kakšno kotanjo, da bi laže postavil padalo. Na vrh nima smisla, ker:
- 1. Naprej gori je smrečje in rušje.
- 2. Oblake nosi čez (torej S,SZ), tu pod vrhom pa piha lepo gor po pobočju.
- 3. Do sem sem pridelal malo čez 1000m n.v. v točno 3.00h švicanja.
Kakšne pametne kotanjaste uleknine ni. Sam špon.
Najprej se naštimam v tangice in opremim (da se mi kaj ne spelje dol 🙂 ). Potem začnem postavljati, pa padalo samo zdrsuje po nizki travi. Na koncu obupam in se vpnem in potem ob primernem vetru naredim zidek in preverim štrikce.
In ker je vse OK, potegnem hrbtno in po obratu stopim v zrak. 17 min spusta: proti Potoški, ogledujem si, kje smo zadnjič štartavali (Potoška zgoraj 🙂 ), malo zavjugam nad Jakobom, potem pa v desno do Mač (kjer pa nočem pristati, saj ne vidim nič frišno pokošenega) in nazadnje do uradnega pristanka pri jezeru.
Zoranov let
Novnov 🙂 .
Pospravim in do Mač in gor po LCja.