Vmes je Erzo organiziral akcijo na Gregotorci (danes je ta dan 🙂 ). Uskladita se z Deluxom, zraven je Špela (+kosa + grablje) in z novim Delux Dusterjem gor na start. Ki je nepričakovano na frišno pokošen.

Postavita in odletita, medtem ko jaz prihajam v Horjul. Oba scurita okoli Vrzdenca, tako da sem tam ravno pravi čas, da ju poberem: Erza reinfuzo s pravkar košenega travnika

(+manjši incident s kmetom in njegovim traktorjem 🙂 ), Borisa na koncu doline.

Naložimo še Špelo pri vrtcu in gor. Erzo ves čas psihira, da danes vseeno ni ta dan za Gregotorco in mi ne priporoča in da pojdimo raje naprej na Slevico…

Ampak, ker sem prišel z Gorenjske (po tega novnovega), se ne dam spsihirati in se pripravim. Boris mi pomaga postaviti Rooka, Erzo pomirjujoče napoveduje, da me on ne bo snemal z drevja, trakec kaže lepo gor (v glavnem, včasih tudi ne…).

Ko res pihne lepo gor, potegnem kar obe gurtne A-linije (da bo padalo čimprej gor) in kar skoči in me malo prehiti, potem se še enostransko malo zapre in v atraktivnem zanosu (na edini grm v tem delu travnika) speljem … in kar z bogato višino preletim kritični rob gozda. Na levo ob pobočju celo nekaj drži, potem pa v kotanji proti Korenu začne spuščati, tako da se zapeljem bolj ven, kjer pa lepo drži. Preko griča Kuclja za Čelcem odpeljem na naslednjo ravnico in pristanem pri Bašu.

Ko pospravljam, Erzo in Boris odletita s Slevice in pobereta,… pobereta … in se odpeljeta: Boris do Vrhnike,

Erzo pa do Borovnice in nazaj do Velike Ligojne,

medtem ko se mi trije že / še družimo v Mantovi…