Še malo pred uro sem na Šodru. Zaradi svoje logistike (piknik v Podpeči zvečer) podaljšam z LCjem v Borovnico. Pri pumpi se zberemo. Predvsem Erzo navija za Zabočevo in potegnemo do pristanka.

Štus nas naloži (Erzo, Uki, Poje in jaz) in do starta. Trava na startu mi ga naredi še malo manj simpatičnega (ne vidim ob katere kamne se bom spotikal 🙂 ). Erzo sicer predlaga čiščenje, dokler ne bo idealno za start, pa ni preveč odziva. Občasno pihne s strani, celo dol, gor še najbolj poredko. Modrujemo in čakamo.

Ukiju postane počasi dovolj in postavi. In res nekajkrat lepo in močno pihne gor, kar izkoristi za odlet. Takoj začne nabirati v močnem dviganju (do 2000 !): Erzo potegne malo za njim in tudi takoj nabire.

Na startu pa spet zatišje (in od zadaj in od strani…). Ko končno le malo pihne gor, potegnem, pa me padalo prehiti, se spotaknem (kot sem v sebi pričakoval 🙁 ) in se zvalim. Štus in Poje mi pomagata ponovno postaviti (hvala Luku, ki je lepo razpletel štrikce in jih natančno preveril 🙂 ). Poje medtem odleti in poskuša nabrati pred startom, pa ga kar premetava.

Potegnem še enkrat in speljem. Nekajkrat sicer začutim sunek navzgor, vendar ne morem ujeti dviganja in kar hitro scurim do pristanka.

Jože se bori ob Pobočju, ne pride nad greben in scuri na koncu Prušnice.

Štus čaka na startu na primeren trenutek in potem odleti in samo nabira, nabira…

Erzo “scuri” pri Uncu 🙂 ,

Uki še kar v luftu naprej nad Cerknico in čez Javornike proti J. Štus za njim.

Ko smo mi že v naslednji zgodbi, Uki pristane v Ilirski !!,

Štus pa dobre pol ure za njim pri Podgradu !!! 🙂