Na poti proti Gornjemu Gradu je črnine manj (nazaj pa raje ne gledamo) in spomnim se naslednjih startov.

Prvi je Florjan in ob pogledu na travnike zgoraj, ne morem(o), da ne bi zavili gor.

Start čudovit, travca pokošena v nulo, vreme že spet lokalno sprejemljivo, žal pa piha od zadaj… Tudi start “Malo niže” je neizvedljiv zaradi vetra od zadaj. Pa Mateja opozori, da je tak veter ravno pravšnji za nasprotno pobočje doline. In tam se svetijo travniki Semprimoža (pod Menino).

Hitro dol in skozi Bočno gor in vija-vaja po ovinkih in smo na startu (vse to tako hitro še vedno zahvaljujoč sodobni informacijski tehnologiji – in seveda avtu 🙂 ).

Žal start popolnoma neurejen (=nepokošen travnik). Domen že postavlja z Matejino pomočjo, potem pomaga Mateja še meni in Luku. Pri tem preklinjamo predvsem dve vrsti rastlin: žilave rože in vrsto suhe trave, ki se zatika za štrikce kot trnek… Zahvaljujoč Matejini potrpežljivosti in nesebičnosti odletimo:  Domen; potem zalaufa Luka s PI-jem, pa prekine, ker z vetrom ob zadaj zaruži na kolovoz in ne spelje; jaz v tangicah (okretno) potegnem Rooka in sem v zraku.

Najprej hočem pristati na dogovorjenem travniku spodaj, pa ni Domna nikjer. Končno ga opazim na tleh na drugem koncu Gornjega Grada in se zapeljem pristat k njemu.

Luka še nekaj časa poskuša na startu, žal pa piha samo še dol, tako da na koncu pospravi.

Dan zaključimo v piceriji sredi mesta ob cerkvi, ki ima res dobre pice…