Ko se zjutraj zlije in malo posuši, imam že idejo za pred zaresnim letenjem (če bo…): Šentviški hrib, ki je blizu Mateje 🙂 . Pihal naj bi šibek S, SZ (na tleh lokalno).
LCja parkiram na že znanem kraju (igrišče), kjer računam, da bom pristal, delno stlačim Rooka v H&F rukzak in kar po poseki gor (če sem iskren, je pihalo rahlo dol s hriba – torej J …). Ko prisopiham na vrh poseke, mi zelo rahlo piha še vedno v obraz.
Počasi postavim na res lepem placu in se pripravim. Pobočje do platoja je nesramno položno in nisem prepričan, da bo lepo šlo čez (v idealnih pogojih, ne pa v vetru od zadaj). In potem čakam in čakam, da bi vsaj malo pihnilo od spredaj.
Ko po čez dobre pol ure le dahne gor, zalaufam in res lepo speljem. Le malo me požre, tako da brez problema speljem čez platojček kakšna 2m nad tlemi in potem me celo malo dvigne in se odpeljem nad robove poseke. Zapeljem v levo čez gozd in z bogato višino v čez hiše do lepo pokošenega travnika na koncu ob ovinku ceste.
Zoranov letr
Vesel ko radio, saj sem ga dolgo čakal (in ogledoval) 🙂 .
Še na kratek obisk k Mateji spoznati Malega princa in naprej na Vrhniko na zborno mesto na Šodru (je vmes zorganiziral Erzo).
Pa sva edina (ni drugih norcev) in le opazujeva črnino proti Krimu in že vidiva prihajajoči dež. Pa v resnici tudi nimava prave želje – za kam drugam…