Ko se peljem pod Ambrota, je vrh Zvoha v bazi in zadaj vse črno, spredaj po ravni pa krasen sonček in lepe bazice.

Na pristanku pokramljava s Konradom (ki je v samoti lokalno jadral slabi dve ur)i, preden dočakam PunČko, ki je za popoldne pripravila posebno misijo: Primoža, ki že dolgo ne more več oditi v svoje drage hribe, bomo zapeljali čim više, po možnosti do 2000.

Primož, PunČka in Žiga se zložijo k meni v LCja in na Grajca. Ker “obstaja možnost”, da LC ostane brez šoferja (če midva s PunČko slučajno odletiva dol po luftu 🙂 ), predam volan Žigu in ga kar med vožnjo gor usposobimo še za terensko vožnjo avtomatika. PunČka suvereno odpre rampo, mimo zgornje postaje do hotela in naprej do pod Zvoh, ki je zavit samo še v rahle meglice, ki se občasno odstirajo. Še zadnja strmina v reduktorju in smo na vrhu Vel.Zvoha ob praznem zbiralniku.

Primož je ves navdušen (no, saj vem, da je malo pretiraval tudi zaradi vljudnosti 🙂 ) in kar ne more verjeti, da je po dolgem času spet le kak meter pod 2000 🙂 . Izkoristimo luknje v meglicah v različne smeri, občudujemo osončeno ljubljansko ravnico in si težko predstavljamo, kaj tile razgledi pomenijo nekomu, ki je že veliko časa odrezan od njih, pa so mu bili včasih tako običajni…

Bravo PunČka za tole tvojo idejo !!!! …

Ker se meglice le nočejo popolnoma razkaditi, se odpeljemo z Zvoha dol v sedlo in gor na vrh Krvavca, kjer pa smo lepo pod bazo in je prelep razgled v vse smeri. Piha V in s PunČko sva takoj soglasna: šoferja, ki bo varno spravil Primoža nazaj v nižine imamo, torej lahko midva postaviva.

Med razgrinjanjem padal prlaufa še Sandi, malo pomodruje in že zajadra na V robu, ko midva še postaviti ne uspeva. Potem odleti PunČka in nekaj za njo še jaz  z M-om.

Drži nič, bolj splahuje dol, tako da po 15 min pristaneva v toploti pod Ambrotom.

Ko pospraviva, sta tudi Žiga in Primož pri naju…