170713 Grmada nad Planino P2106 18:40:52

Danes V, SV in JV in popoldne napovedane plohe in nevihte. Najprej se z Jeanom in Megom uskladimo za Zavrh, ko pa ob 13h odhajam iz LJU, tu vse črno. Takoj spremenimo cilj v Planinsko Grmado, kjer je še kakšna krpica modrine.

Skozi Vrhniko rahlo prši, tako da nisem v dvomih. Pri balah prestopim k Megu in k Jeanu (ki z bližajočim dnevom odločitve postaja je vedno bolj raztresen 🙂 …) in gor.

Na startu piha kar znosno, vendar v sunkih in vsi pričakujemo veliko vetra z leve, saj drevesa na momente pošteno zaziba in zašumijo. Predvsem pa nas ustavljajo temne baze, ki se nabirajo naokoli. Pa še malo pomodrujemo o težkih življenjskih problemih in svetovnih nazorih in urica mine. Medtem se skoraj zjasni, še malo počakamo, da se nam veter ne zdi več tako močan in potem v zrak: Jean (kot vedno sonda – pa saj je on domačin in najbolj ve…), jaz in Mega.

Jean se samo zapelje ven in v dviganju na levo in potem mu gre vedno bolj gor. Ko je blizu 1600 se samo odpelje s 60+ nazaj.

Midva z Megom sva pred startom preverila, da so na Kovku še vedno sunki 18m/s SV, zato ne bova rinila v smeri Nanosa…

Jadrava na močnem V sem in tja in sploh ni treba zares zavrteti, saj gre res samo gor. Potem proti Grčarevcu pa nazaj, pa na Stari grad in nazaj, ko oba neodvisno nameravava po dobri urici pristati. Pa vidiva Emila, ki ravno starta in se seveda nasloniva na pobočje in gre spet gor. Še nekaj časa jadramo sem in tja, potem se zdi, da je vetra vedno več in z Megom se zapeljeva čez Planinsko polje do AC, da bi šlo počasi dol. Mega res zgubi dovolj višine, da se samo še zapelje nazaj na pristanek.

Megov let

Meni pa kar noče dol. Na koncu potegnem ušesa (da še to sprobam na Mentorju 5) in se po slabih dveh urah zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Med pospravljanjem Jean javi, da je pristal v Razdrtem in da je že dobil ekspresni prevoz do Postojne…

Jeanov let

Jeanov Komentar leta: preveč vetra, da bi letel sproščeno in se bolj potrudil. je blo pa fajn po bazicah skakat.

 

za nazaj do postojne sm poštopal izgubljenega avstrijskega motorista.on je po kratkem premisleku na vprašanje, ali me lahko pelje, odgovoril z: “ok, maybe we drive a little more slowly”. k sreči sem imel vsaj čelado. po tej izkušnji, ko je šlo 120 skozi ovinke pr smrekcah, sem samo ugotovil, da če sem včasih imel kdaj takšno željo, je zdaj nimam več 🙂

Komentarji (2)
  • 1.Pavel Kante : Saj ti ni treba za vsako ceno?! :))lp. [13.07.2017 20:03]
  • 2.Jean Caffou : Res je 🙂 [13.07.2017 20:20]

 

Kmalu za nama pristane tudi Emil.

Emilov let

Zapeljem ju do Jeana (ki je medtem že doma), ki ju potem zapelje gor po avtomobila. Jaz pa vesel domov skozi nevihto, ki me pričaka na Vrhniki…

 

 

 

Leave a Reply