Že včeraj zvečer je Lokovšek poklical in lobiral za današnje silvestrovsko letenje na Kovku (baje bo danes še boljše, kot je bilo včeraj na Kovku – množica padalcev si je včeraj res nabirala še zadnje letošnje kilometre): »ob 10h pri Anji, kar bo, bo dopoldne, Samo je že potrdil kombi…«…
Danes sicer nizka inverzija in napovedanega še vedno veliko JZ, padavin pa ne bo. In ker je zadnji dan v letu, ga je treba izkoristiti. Sploh, ker me Erzo in Mega dražita, da moram zaokrožiti številke v dveh kategorijah statistike: manjka mi cca 1 ½ ure do 200 in dobrih 20km do 3000 km… (to smo ugotovili šele zadnjič na poti z Buzeta domov, saj sem letos statistiko kar zanemaril in jo le poredko pogledal…).
Tako smo danes res zgodnji (sicer predvsem zato, ker kasneje baje že prihaja poslabšanje z JZ…): ob 9.15 na Železniški poberem Erza, medtem ko Uki odpove sodelovanje. Mega se naloži nekaj čez 9.30 na Uncu. Frenk pa po telefonu sproti odlaga, ker je baje današnja napoved slabša, kot včeraj…
Pred Vipavo vidimo, da je Kovk v bazi in vetra že čez 8. Tako samo podaljšamo proti Lijaku, saj v oni smeri še sije sonček in se sveti modro nebo. Pod Lijakom smo okoli 10h in ni še nikjer nikogar. Erzo spodbuja za takojšnjo akcijo, zato samo z LCjem gor in na start.
Plan je, da mi Erzo pomaga na startu, Mega pa takoj dol z avtom, da me reinfuzo naloži v primeru curaže. Erzo že računa, da tudi samo z glajdom lahko naberem vsaj 5km na let in to ponovimo 4x, 5x, pa imam km… za 1 ½ ure pa bo malo težje.
In res se Erzo in Mega izkažeta za vrhunsko logistično in športno/akcijsko podporo. Samo iz avta stopimo, že mi Erzo razgrinja starega Mentorja (Mega pa že odpelje dol). Proti pričakovanju konkretno piha J že lepo gor, zato samo potegnem in sem v luftu.
Na levo ob pobočju do roba in gre samo počasi gor. Levo proti Zmajarski in naprej proti Čavnu nosi meglice konkretno gor in baza je pod Zmajarsko nekje na višini roba. Lepo drži in dviguje in ko me začne dvigovati v bazo, se zapeljem samo v desno bolj ven in sem že pod njo. Pri Zmajarski sem ves čas tik pod bazo že bolj zunaj nad Vitovljsko cerkvico Sv.Marije, kot pri grebenu. Samo še 15-20 mi gre naprej. Ker pa drži, počasi rinem naprej.
Na vogalu pod Skretom me čisto ustavi (samo še 5-7 naprej), zato obrnem in nazaj. Sedaj grem nazaj s 50+ in seveda levo od pobočja zunaj (desno se pobočje skoraj ne vidi, saj je že vse v bazi). Zmajarsko ekspresno pustim desno nad sabo (sem pod robom, nekje na 860m). Sem tik pod bazo in se vizualno usmerim proti V robu na Lijaku in držim smer. Pa z leve prinese na videz redke meglice in sem v trenutku sredi mleka (sedaj po tracku vidim, da me je tudi dvignilo za cca 50m – torej v bazo). Čeprav po »občutku« vozim »naravnost proti Lijaku«, se mi kompas počasi obrača; in ker imam hitrost 50+, si rečem, da moram samo stran od pobočja in se usmeriti proti J (N na kompasu mora kazati proti meni)!! Pa že tik pod/pred sabo zagledam krošnje smrek (jelk?). Samo zapeljem v najbolj košate in se ustavim in se počasi z zatikanjem speljem do tal.
Zoranov let na drevo
Spravim se iz sedeža, kaže, da je z mano vse ok, saj se sploh nisem nič udaril. Vse okoli je megla (ampak zares 🙂 ), da še do vrhov ne vidim.
Pojma nimam kje sem (nekje med Zmajarsko in Vojašnico na robu ??). Pokličem po postaji; nihče ne odgovori. Mobilni telefon nima signala. Prlimam lokacijo v SMS Megu in Erzu z obvestilom, da je vse OK – ko bo vsaj za trenutek signal, bo že šlo dalje – da le ne bodo sprožili akcije, ker nimajo zveze z mano in ne vedo, kaj je z mano (v resnici nihče sploh ni vedel/slutil, da je kaj narobe). Ker GoogleMaps ne delajo, saj ni signala (lokacija na prazni podlagi), zalaufam moj OziExplorer z lokalnimi zemljevidi in vidim, da sem na platoju na 880m, 100m stran od ceste !! (očitno me je dvignilo čez rob na plato in me odložilo kakšnih 400m za robom) . Padalo visi na vejah nad mano. Najprej kaže, da ga ne bom spravil sam dol (ga bom začasno pač pustil tukaj), potem ga le nekako zguncam in ko se zlomi še nekaj suhih vej, ga končno privlečem do sebe.
Vse zbašem v rukzak in se odpravim proti cesti po rahlo zasneženih kraško skrotasto skalnato razdrapanih gozdnih tleh. Po 2 min vidim na zemljevidu, da grem v napačno smer proti robu, stran od ceste (sedaj skozi mleko med drevesi posije tudi nekaj sončne svetlobe in tudi vizualno določim, kako približno so smeri neba.
Po 5 min spotikanja sem na spluženi asfaltni cesti (od Trnovega mimo Zmajarske). Pešačim v smeri Trnovega, ko dobim signal – in mi crkne telefon (baterija 70% vendar crkne!) !!! Zamenjam z rezervno baterijo iz žepa in imam signal in dobim Mega, ki je nekje v zraku. Skoraj hkrati ga dobim tudi po postaji. Razložim situacijo in Mega se že nameni na pristanek, pa sliši po postaji najino konverzacijo tudi Samo, ki se takoj ponudi, da pride s kombijem po mene, saj je ravno na poti dol s starta.
Počasi hodim naprej proti Trnovem. Doslej ni bilo tukaj žive duše, naenkrat pa mimo pripelje zapored vsaj 5 ali 6 avtov (lovcev), ki jih energično poskušam ustaviti (če se ne bi uspel preko Mega uskladiti s Samom, bi bili moja edina rešitev, saj v teh gozdovih najbrž ni veliko prometa), pa vsi samo pritisnejo na plin.
Končno čez nekaj časa pripelje še eden – sedmi, ki le ustavi in me potegne do Trnovega, kamor ravno pripelje Samo.