180316 Samotorica P2214 17:01:22

Danes pa res ni za nikamor. Kar nekajkrat dežuje, vse zabasano čez osrednjo SLO in na Gorenjskem, na Vipavskem in Krasu poleg tega še megla do podna. Se že sprijaznim, da danes ne bo nič, pa Igor po 15h pokliče, če bi mogoče le bilo kam za iti, saj se po napovedi mora sedaj malo spucat. Še pol ure nazaj je v LJU deževalo, ampak ob pogledu skozi okno vidim, da je res presahnilo. Predlagam Koreno in podražim Erza, ki na Vrhniki vidi celo nekaj sonca. Seveda je takoj na obratih in čez pol ure (16.15) smo zmenjeni v Horjulu.

Igorja mimogrede snamem pri njegovem Hoferju in v izogibanju cestnim zamaškom čez Podutik v Horjul s 15min zamudo. Erzo je organiziral Mojco za šoferko (ker se z Velkavrhi ni mogel uskladiti) in že vozimo gor. Ampak na Samotorico, ker bo tam baje bolje zaradi močno pihajočega Z. Čmokamo od ceste čez travnik, ki je danes še dodatno napojen, praktično v brezveterju.

Postavimo na koncu glave, ko se že začne naklon (in se ne pogrezamo toliko v blato). Igor vije roke nad blatno usodo, ki mu je preprečila, da bi vzel svoj stari odprti sedež (padalo je pravo – starejšega z več urami ne more vzeti…). Mojca nam meri veter, ki večinoma piha z desne od Z, pa tudi od zadaj pihne. Ko končno pihne od spredaj, Erzo spelje v svoji gorski opremi s pokrovčkom, ves v dvomih, če bo tole speljalo čez že odrasle smreke (tukaj se je začelo leteti, ko so smrekce šele sadili…). Pa spelje.

Erzov let

Igor za njim tako lepo visoko, da lahko celo še malo podrajsa sem in tja na robu nad dolino, ko se mu pridružim še jaz (tudi ne prav visok nad trofazno in smrekami). Zavijem na levo in dokler gre. In gre do Zagorice, tik zraven Erza v čmokast travnik.

Zoranov let

Igor pa nekaj metrov za nama, seveda z več km, ki si jih je priboril z onim drajsanjem gori…

Igorjev let

Pospravimo in z mimoprivozečo Mojco do Športne. Vsi smo zadovoljni, Igor še najbolj, ker sploh ni niti malo zasvinjal svojega (skoraj) novega sedeža ob tem pa ima enega novnov-ega.

Leave a Reply