Ko se zvečer ob morju malo shladi, se z LCjem zapeljeva do cerkvice Sv.Ivana na cca 135m. Vzamem tangice in Rooka (s 24m2 M-a si ne upam laufati po žiletkah Mesečevega platoja zgoraj, saj vetra zvečer skoraj ni več).
Po prekrasni položni potki v serpentinah gor.
Vročina še vedno prbija skozi borovce in ko vse teče z mene, mi Alenka vzame rukzak, da malo ohladim mašino.
Ko nekaj višje tudi njej zakuha, si robo spet naložim in kmalu sva na Mesečevem platoju.
Trave, ki puhasto cvetijo, se v zahajajočem soncu bleščijo v srebrni barvi. Ali je to glavni razlog za ime ? Ostre, razsute skale/kamenje po platoju, ki so mi doslej pojasnjevalo njegovo ime, je skrito v srebrnem puhu teh resasto cvetočih trav,…
Še naprej do razcepa in levo dol. Malo preveč se spustim, zato spet nazaj in čez bodečo žico in suhi zid v robido na drugi strani. Naslednji zid je mestoma podrt, tako da sva hitro na travniku, ki je start. Res je tu malo manj kamenja (oziroma v glavnem ni večjih skal) in v rahli nervozi začnem takoj postavljati (sonce že zahaja, vetra praktično nič). Alenka mi pomaga raztegniti Rooka in s trakcem meri veter.
Ko vsaj rahlo pihne gor, potegnem in mi po nekaj korakih zagrabi.
Kljub temu grem nizek čez spodnji zid. Zunaj pa se mi samo udre. Poskušam desno ob pobočju (pihal naj bi JZ ves dan), pa gre samo dol. Plan, da z Rookom zagotovo pridem do fuzbal placa, je samo še iluzija.
Desno nad glavno cesto proti Jurandvoru zagledam lep travniček in se zapeljem tja.
Zoranov let
Pospravim in proti Baški…