Ker je spet tisti S in tudi sicer identična situacija kot včeraj, z malo več vetra (ki ga zjutraj ni nikjer) in potencialnimi vročinskimi nevihtami (ki so potem zvečer res bile…) in je Simeon rekel, da ne smemo danes več v Karavanke v takem in da on pride raje pogledat v naša lovišča, Jean predlaga Grmado (itak se ve zakaj…). Še krvavško mladino (ki bi rada spoznavala nove starte) navleče sem (Mio in Matija, Jerneja ni).
Za trenutek je bil še v igri Stari vrh, pa so ga tamkajšnji lokalci zatajili (eni šli na Kobalo, drugi obtičali na Slajki, tretji izginili iz elektronskega dosega…) in na koncu danes ni bilo nobenega odleta z njega.
Simeon me pobere ob 10.30 pri mojem Hoferju in do Bal. Namesto, da bi bil organizator na lokaciji, ga morava čakati, pa tudi mladina se zapija v lokalnem bifeju, namesto da bi že čakala pri Balah, postrojena ob balah. Ko smo vsi na broju, z daljnogledom (Simeonovim, to bi si moral lokalni skrbnik štarta za v bodoče omisliti 🙂 ) ugotovimo, da je na Grmadi start v popolnem mrtvilu. Malo modrujemo in Slivnica (ah spet bo pihalo od strani pa od zadaj, pa kuhali se bomo čakajoči,…).
Na Pumpi vsi k Simeonu in gor. Na startu piha seveda od V roba in od zadaj. Vsi na V rob (kjer večinoma piha dol z leve) in Jean začne postavljati, Simeonu je idealno, mladina nima pravo glasa. Jaz malo šetam sem in tja in na koncu postavim standardno na glavnem startu (1. je lepo počiščen – hvala zadnji akciji; 2. občasno lepo pihne gor JZ).
Potegne Jean in začne nabirati bolj zunaj pred startom in takoj za njim še Simeon. Pa Matija. Ko lepo pihne tudi meni, potegnem in najprej pred startom vrtim z Matijo, potem grem nabirat bolj na V pobočje. Tudi Mia je že v luftu in gre na Z greben, kamor se je preselil tudi Matija. Čeprav sem nabral že čez vrh, gre njima bolje in se jima pridružim.
Kmalu z Mio vrtiva skupaj, ker pa vrtim bolj na ozko v močnejšem dviganju, sem kmalu nad njo. Ko pridem čez 2100 se odlepim od Slivnice v smeri Loža. Simeon javi, da je nad Javorniki, Jean že bogve kje, Mia in Matija ostajata lokalno…
Najprej so naprej lepo posute bazice in lepo delajo, tako da sem ves čas med 2000 in 2300. Ko pridem že skoraj do Loža, pa samo še modrina do Babnega polja. Grem kar naprej (saj imam vendar tako višino, da mi nobeden nič ne more…), pa se mi udre in samo še curim. Na koncu Loškege doline sem za Iga vasjo samo še 1400 in se zaletim v JV (?). Vrtim sicer neko nulo, ampak naprej na Babno si čez te gmajne ne upam, saj mi kaže direkt v veter cca 20km. Pa obrnem nazaj. Najprej mislim na Racno, pa mi gre ekspresno dol do 1000. Nad Viševkom (strehe hiš ?) malo popravim, potem še malo lepše nad skladiščem lesa pri Marofu in že mislim, da se bom rešil. Pa se ne in se v zadnjem upanju naslonim na hribček nad Ložem (Ulaka 683m), da si malo podaljšam agonijo in odcurim v Dane, da še vsaj nekaj metrov naberem.
Zoranov let
Pospravim in v vas do glavne lokalne ceste na avtobusno postajo. Vmes me napojijo in mi dajo še 1,5l zapakirano plastenko vode, da ne bom crknil, ko bom čakal na štop (sicer pa pride avtobus za Cerknico čez pol ure). Čeprav je promet redek, mimo močno pospešeno odpelje kar nekaj avtov (kljub omejitvi na 30). Čez pol ure busa ni in ko preštudiram vozni red, ugotovim, da je ta avtobus samo na šolske dni. Ker ne bi čakal do septembra, se začnem metati pred mimovozeče, pa se ti le vratolomno izogibajo.
Vmes zvem, da je Mia že samovoljno pristala.
Prav tako je že pristal tudi Matija.
Matijev 1.del leta
Matija Arh : “Sum Ting Wong” “Wi Tu Lo” “Ho Lee Fuk” [1.8.2018 20:39]
Matijev 2.del leta
In zvem, da je prišel še brat Jernej Arh poskusit srečo na Slivnico, tako da ga gredo sedaj pospremit na start in rešit Simeonov avto.
Moje metanje pred avte traja še debele pol ure, ko mi končno uspe zaustaviti prijazno mamo z dvema mladeničema. Med vožnjo me vsi trije podrobno izprašajo o letenju, zapišejo naslove šol in tel. številke za tandeme in zagotovijo, da se bodo zagotovo lotili tega športa (predvsem mama je najbolj zagreta – “saj enkrat bo itak treba umreti…”).
Simeon se javi izpod Šilentabora, kjer je scuril in že neuspešno štopa.
Simeonov let
Jeana je najprej nemogoče locirati, potem pa si zrihta svojo elektroniko in se ponovno pojavi iz anonimnosti tam nekje okoli Ilirske.
Jeanov let
Pri Pumpi se moji prevoznik poslovijo: «naslednjič se vidimo v zraku« .
Malo se ob radlerju podružim z našo mladino (Jerneju kljub pomoči ni uspelo odleteti, je preveč pihalo dol z leve) in potem hitro do Pivke in naprej po Simeona (ki neuspešno štopa še dlje kot sem jaz). Jean pa si vmes le najde prevoz.
Miin let