Ker pa je še zgodnja ura in je še ena bela pika blizu, se zapeljem malo naprej po cesti proti Vrhniki in na desno pod hribček.
Z robo gor na vrh pobočja in postavim. Edin prehod čez drevesno mejo proti S je dokaj ozek, na V pa je odprto, vendar preveč položno zame – da ne govorim o koruznem polju na pobočju, ki je v polnem vzrastu.
Potegnem in zalaufam in speljem in skozi odprtino (z levim delom vseeno malo podrajsam po listju in vejah) na travnik spodaj.