Danes pa taka inverzija na 1000, da ni za nikamor (veter SV, V bolj malo). In tako sva si z Jožetom enotna, da je (žal) edino upanje za kaj jadranja le Lijak.
Ob 12.15 na Železniški: Breščak, ki bi šel na Grmado in Erzo, ki bi šel kamorkoli, razen na Lijak…
Pa odpelje Poje proti Vipavski in kar z avtom gor na start, da ne zgubljamo časa s čakanjem kombija. Med prvimi smo na startu. Le Micko in kakšen Čeh potegnejo pred nami: Erzo, Poje, Zoran in Dule.
V začetku se je treba pošteno matrati, da se obdržimo in sploh pridemo nad start, potem steče bolj v pomladanskih občutkih – balončki, ozki sunkoviti ozki stebri, više je čutiti, da se SV meša s termiko… Kasneje je situacija bolj umirjena…
Najprej se odločim, da bom rinil le do Zmajarske, potem bolje pobiram, kot sem pričakoval (in tudi inverzijo se da prebiti in se mi ne zdi tako izrazita) in grem mimo Skreta do Kuclja. Pa visoko nazaj čez Lijak do Škabrijela. Tudi tu poberem, tako da nazaj na Lijak z lepo višino in še enkrat do Skreta in nazaj na Škabrijel in na pristanek.
Zoranov let
Dule je pristal že nekaj prej.
Duletov let
Žal pa Dule ni organiziral reševanja Jožetovega avta, tako da se na hitro odpeljem s taxi-Herman gor.
Medtem že pristane Erzo v Goriških brdih in se s štopom prestavi pod Lijak.
Erzov let
Tudi Jože potegne globoko v Brda.
Pojetov let
Na poti dol podaljšam kar zadaj na Solkan in pod Sabotinom vse do Kojskega in Šmartnega, kjer se pridružim pokušini domačega šampanjca, ki ga prirejajo domači, kjer je Jože našel tisto krpico trave…
Kar nekaj časa čakata kompanjona pod Lijakom, da z Jožetom (dokaj vesela) prideva po njiju…
Še vizualizacija naših letov: