Ker še lepo sije sonček in ker smo blizu, gremo pogledati še na Socerb. Ko zapeljemo na plato, v luftu kar nekaj padalcev. Gasa dol po kolovozu (Erzo izstopi pri Socerbu4) na start Socerb3. Takoj postavimo (zdaj sem z zaresno opremo), medtem ko domačini v višavah vozijo sem in tja. Erzo pa pripešači  mimo, saj je ugotovil, da Socerb4 že ima in gre na Socerb2…

Jean v luft, pa Mega in jaz.

In potem urica same poezija na višini okoli 500 in višje (le občasno kje malo rukne, pa proti gradu ne rinemo preveč, ker so proti vasi Socerb že občutni rotorji).

Domačini se počasi spravijo dol, potem pristane Mega na startu.

Nekaj za njim še Jean.

Sam hočem napolniti uro in na koncu računam, da bi toplandal na originalnem startu. Še 5 min pred polno uro sem lepo nad grebenom in bi lahko tam pristal, potem pa začne ugašati sonce (in z njim veter) in pridem pod rob. Medtem pa Erzo toplanada na Socerbu.

Z vsakim zavojem sem niže in moram počasi na pristanek dol.

Erzo po ponovnem startu tudi pristane spodaj nekaj za mano v ugašajočem večeru.

Vožnja domov je bila običajna do Unca, potem pa se je zaradi nesreče pred Brezovico nabrala kolona do Logatca (in tudi stara cesta se je že zabasala). Tako sva z Erzom šla po bližnjicah skozi gozdove in naokoli Vrhnike, da sva po dobrih 30min prišla do njegovega avta (zastoj je bil dolg že dodatni 2 uri). Sam nadaljujem še zadaj čez Ligojno in pridem v LJU, ko so javljali, da je zastoj že do Unca za 3 ure…