Že prej sva rekla, da zvečer jaz še enkrat poskusim pri daljnovodu, če se bo veter kaj umiril. Res ga je za spoznanje manj (ampak le za spoznanje…) in ker je že pozna ura, imam ob Erzovi asistenci Rooka takoj pripravljenega.

Malo čakam na primeren trenutek, če bi veter le popustil, pa noče. Tako ga dvignem dokaj atraktivno in me kar malo nazaj vleče in se moram res pošteno napeti, da ga nekako zrinem naprej in me na robu vzame.

In potem se v močnem vetru počasi zapeljem dol v dolinico ob napol zgrajenem stebru daljnovoda, kjer bodo kmalu pokrajino krasili 400KV kabli.

In to je to za danes…