Iz Dobrniča se Erzo zapiči v naslednje pobočje, ki naj bi bilo skladno s sedanjim stanjem vetra. In se zapeljeva pod tale travnik in Erzo sam z robo gor, saj mene spet ne vleče na to položno pobočje. Veter pa spet piha nekam po svoje.

Erzo lepo odleti in pristane na travniku spodaj.

In spodbuja še mene, da sploh ni tako položno. Pustim se prepričati, sploh ko mi pomaga odnesti in pripraviti padalo, medtem ko sam samo vključujem inštrumentacijo.

Potegnem in odlaufam po pobočju dol (vetra skoraj nič). Vzame me šele proti koncu pobočja, tako da se zapeljem le malo ven na travnik.