Danes se je »monsun« malo umiril in moram iti nekam skočit, da potešim abstinenčno krizo. Milan vabi na Slevico, jaz pa se odločim raje za kakšen projekt proti V (kjer je baje manj možnosti za padavine).

Na temle Konju sem bil pred časom prvi s padalskimi nameni, pa je pihalo močno od zadaj. No in potem ga je v letošnjem juliju našel Pojetov Jože (ki mu je itak vseeno kaj piha…) in v avgustu ponovil še Planinškov Janez ob primernem vetru (o 4-6m je poročal).

Lep razgledni platojček (z obilico odpadkov naokoli – se očitno pogosto uporablja za različne aktivnosti… ne letenje…). Trava se cedi od mokrote, ob cesti luže in blato, vendar pa rahlo piha po pobočju gor. Nekaj časa opazujem kje je šibka točka drevesne meje spredaj, pa cincam (gole in mestoma ošpičene veje niso prava spodbuda), potem se le odločim, se spravim v tangice in postavim Rooka na asfalt (ki je še najbolj ne-moker).

Kot, da bi naročil neha pihati. Nekaj časa čakam, pa nič. Potegnem prvič in se padalo komaj dvigne s ceste in položi v mokro travo malo naprej. Drugi poskus (kar od tam) sicer na pol dvigne padalo, pa (že delno namočeno) le omahne na stran. Za tretji poteg čakam precej časa (padalo že povsem mokro), da končno malo dahne gor.

Zalaufam kot nor, padalo gre počasi gor in forsiram in ga le spravim nad sebe in se na robu odlepim. Čez kritična drevesa gre brez problemov, potem pa ostro desno ob pobočje, saj so na travnikih spodaj rokavi Save in neštete luže. Vlečem (kritično čez drote) do prvih hiš Sp.Hotiča, kjer pristanem na pašniku ob konjih, ki so malo nad nivojem močvirja v ravnici.

Naberem in ob spremstvu prijaznega domačina na cesto, kjer pustim padalo, ko odpešačim po cesti po LCja.

Naslednja planirana lokacija pa ni več uporabna zaradi rahlega rosenja, komplicirane logistike in predvsem … napačnega vetra.