Še enkrat gor, sedaj prav na vrh doline nad zadnje kmetije po obvoznici skozi gozd.

Še vedno se trava kar cedi od mokrote, čeprav se celo sonček sramežljivo pokaže skozi megle. Postavim za Erzom, ki hitro potegne in zapelje dol pod kmetijo in na levo v spodnjo dolinico vse do svojega prejšnjega pristanka.

Malo za njim sem tudi jaz v luftu, pa me, kljub večji višini ob preletu desno od prejšnjega starta, na koncu bolj spusti, tako, da pristanem še malo prej kot prvič. Erzo zabeleži še nekaj utrinkov dogajanja tukaj.

Iz »močvirja« sedaj na levo gor na cesto, medtem ko je Erzo že na poti po LCja.