Danes pa napoved slaba: vse pokrito in veliko JZ, Z, sploh z višino.
Ob 11h na Železniški Dule, Erzo, Planinšek, Milan in jaz. Spet nekaj usklajevanja kam in na kocu prevaga šoferjeva – Lijak. Emil k Megu na Uncu in za nami.
Ker na pristanku ni prevoza gor in je tu le Sandi s tečajniki (ki obljubi logistično pomoč), se zapeljemo kar s svojimi avti gor na start. Vse pokrito in grdo sluzasto, da ne omenjam vetra, ki piha v močnih sunkih z leve (8,3/10 JV po bližnji postaji – na startu dosti manj …).
Mega se takoj odloči, da ne gre v luft, sam pa nesem padalo na start, čeprav v bistvu že odločen, da bom tudi za šoferja. Ostali že postavljajo in v zrak: Erzo, ki ga kmalu splakne v nižine, pa Milan, Planinšek in na koncu še Emil (in Sandi s tečajniki), vsi v počasnem gibanju proti vetru z leve in močno pospešeni, ko zavijejo v desno in zacurijo v nižave. Erzo in Milan že pristajata bolj ali manj pod startom.
Mega pomaga (kot zadnjemu) še Duletu, potem se odpeljeva dol.
Janez je že pospravil na pristanku.
Milan pa tudi že pripešači na pristanek, ko se zapeljem mimo po Erza proti Modelarski. Na travniku spredaj pa je na tleh tudi že Dule.
Le Emil se še drži v zraku in zapelje na uradni pristanek, ko z Erzom pospravljava Duletu padalo.
Ko pridemo na pristanek, za trenutek posije sonce in Milan takoj da pobudo še za drugi poskus. Planinšek in Erzo sta seveda takoj za, Dule pa se javi za šoferja in me spodbuja, da je danes prilika za test njegove Kraljice. Mega in Emil odhajata domov, ko se mi zapeljemo še enkrat gor.
Prvi v luft Janez, ki se samo zapelje ven nad ravnino in z vetrom (ki ga je sedaj dosti manj) v desno proti Gorici, dokler gre.
Milan takoj za njim v luft. In potem še Erzo.
Sam sem se le pustil prepričati za test (v bistvu me je to že kar nekaj časa mikalo) in se štimam ob Duletovi pomoči pri postavljanju. Potem Kraljico hrbtno dvignem v drugem poskusu in lepo speljem. Ker ne vem za Erza in Milana, kje sta, mislim, da sam in edini rinem v levo v veter (ki se mi ne zdi preveč močan) varno stran od pobočja in se daleč pod robom na levi lotim osmic in pobiranja. Sem pošteno nizek in se ne morem spraviti kaj dosti višje. In se počasi zapeljem ven na pristanek, prepričan, da so se vsi ostali odpeljali proti Gorici.
Ko pospravljam na uradnem in kramljam s Kantetovim Pavletom, pa ugotovim, da sta se Erzo in Milan drajsala sem in tja nad mano (do Zmajarske in še čez) in se na koncu zapeljala na Z. Milan malo naprej od Danijela.
Erzo pa praktično do tja kot Planinšek.
Medtem pa traja Duletova odisejada, ko tava in išče Janeza in Erza in zataji elektronika in navigacija oziroma njena uporaba, tako da brezciljno dela kroge po Gorici…
Medtem se mi tudi Milan pridruži na pristanku, ko se oni trije še vedno iščejo. Mrak že pade na zemljo, ozračje se podhladi, mi na pristanku pa še vedno čakamo in se ogrevamo z vročo debato.
Noč je že, ko naju z Milanom premražena poberejo in se poslovimo od Pavleta, ki naju je bodril do prvih večernih poročil.
Tudi kuhanček in pica v Fami naju preveč ne odtajajo…