by ·Komentarji so izklopljeni za 120410 Vremščica P712 14:52:36

 

Danes krasen dan (samo piha malo močno). Prvi pokliče Erzo, da so neke variante Buzet pa tja (Ščuka). Ampak ni sigurno, ker bo močan Z. Jaz sem bolj za blizu, enako tudi Erzo in strinjata se tudi Mega in Delux in pade Vremščica. Najprej 15h, pa navijam za prej (v Lj moram ob 19h), pa še veter naj bi jačal vedno bolj.

Ob 14.30 smo na spodnjem štartu in piha kot pr norcih. Brez pomišljanja damo kramo ven in jo začnemo postavljati (razen Borisa, ki pusti kup sredi travnika in se toplo obleče). Tolažimo se, da piha manj kot v četrtek in ko se eno od daljših obdobij nažiganja malo poleže, potegne Erzo in takoj za njim (lepo hrbtno, prosim) tudi jaz. Tudi Mega je v luftu in vsi trije se borimo z vetrom, ki hoče, da bi šli v eno smer, mi pa v drugo. Občasno dvigne, pa spet požre skoraj do tal, pa spet gor in sem in tja in sploh je treba delat 100 na uro, čeprav naberem komaj do starta (tudi Erzo in Mega nista dosti boljša). Naprej gre pa komaj kaj. Boris se sonči in vetri na startu in čaka na boljše čase.

Končno Mega pove po postaji, da ima tega razmetavanja dovolj in da gre dol (na pristanek namreč, tokrat ni navdušen za toplandanje). Kar čakam, da padejo v eter takšne smernice in tudi sam se usmerim proti letališču. Boris pozdravi to usmeritev in pove, da pripelje avto dol po nas. Ko že kaže, da bom prišel do letališča, me veter tako ustavi, da stojim na mestu (Mega je kasneje rekel, da me je celo malo rikvercalo) in tonem proti progi in borovcem. Ko vidim, da naprej ne bo šlo do čistine, obrnem in s 50 na uro zavijem na moj standardni pristanek. Z rahlimi rotorji in vetrom v rit pristanem tako, da mi vrže padalo čez glavo, pa še potegne me po travniku (čudovita mehka travica) kakšen meter navzgor.

Zoranov let

Pospravim in na cesto in kmalu je Boris pri meni. Boris nabija, da bi bilo na Socerbu super in če gremo tja. Na travnik do Mega in Erza, ki je pristal zadnji. Ko pospravita tudi onadva, skupno ugotovimo, da gremo na “Socerb” (=še enkrat gor na start). Vmes Erzo pokliče Marka Valenčiča in mu ponudi, da ga zapeljemo gor (za sondo v drugi rundi –  v prvi je bil Erzo, pa ne bi več).

Na startu še bolj nažiga kot prej in midva z Megom pustiva robo kar v avtu. Erzo malo provocira in končno sprovocira Marka, da postavi in nekajkrat neuspešno dvigne v vihar, potem pa gre pod cesto, kjer ga uspešno katapultira v luft. Bolj kot ga gledamo, manj je zanimanja za ponoven start. Erzo sicer vztraja in vetri padalo, mi trije smo podstavljeni za njega, da mu ga držimo, končno pa se tudi on vda in ga odnese pospravit za grič. Vsi v avto in dol na letališče po Marka in gas Lju. Leteli pa smo (pa še privajali smo se v močnih razmerah, kot je rekel Erzo 🙂 …).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120407 Jerščeva gorica P711 12:48:58

Spet slaba napoved. Mancin sms, da je zraven pri iskanju lukenj me pričaka že ob vstajanju. Malo po 9h ne zdržim več (ko že n-tič prečekiram kamere in veter in…) in začnem klicati. Erzo ima časovno luknjo za kakšne 3 ure in je za projekte, Mateja mora popoldne na Ptuj, Mega je za katerokoli norijo, Manca lahko šele po 12h, zunaj dežuje, Na Slivnici je 8/10 JZ… kdo bi vse to uskladil ! Meni se zdi, da bi bilo v Istri še najbolje, ampak to se ne izide.

Tako se ob dobimo pred Atlantisom, ko Erzo odda otroke za 4 ure v bazen in gasa proti Kandršam, kjer je včeraj odletel Frenk (skoraj nemogoče, ampak Erzo za ta start še ni vedel in zdaj kopiramo Lokovška ! ). Med vožnjo malo dežuje, pa spet poneha. V kilavem vremenu na moker start kjer piha idealno po hribu gor. Mega se odloči, da ne, Mateja pa za vsak primer prinese padalo na start.

Postavi Erzo, ga lepo dvigne in odleti nizko nad smreke. Jaz ga prvič lepo dvignem, pa mi ga podre na desno. V drugo gre lepo in po gnoju odskakljam po travniku dol in v zrak in skozi usek med drevesi ven. Presenetljivo zunaj prime in dvakrat obrnem in celo naberem malo nad start, vendar glede na slabo vreme ne razmišljam, da bi se preveč trudil ostati v zraku. Z desne piha kar močno in v dolgem loku zavijem proti travniku, kjer je že pristal Erzo. Moram kar malo vjugati, da zbijem, ker res lepo drži.

Zoranov let

Ko pospraviva, sta Mateja in Mega že pri naju. Novnov za oba ! Med najinim letom je klicala Manca, kaj se dogaja in kako kaže za naprej.

by ·2 komentarja

Naprej na Vače, kjer si ogledamo situacijo na pristanku in startu Gaber (kar je Lokovšek malo pomešal), ki je domač start Duleta in Brigite. Čeprav ni nemogoče, nobenega od nas ne potegne in hitro najdemo izgovore, zakaj ne (veter preveč z desne in preveč drotov na potencialnih pristankih, pa kaj vem kaj še…). Se pa spomnimo, da mora biti na Kresniškem vrhu tak veter idealen in hitro odšibamo tja, saj smo že malo v časovni stiski zaradi Matejinih omejitev. Ko pridemo do vesoljske konstrukcije (ki jo poznamo že od obiska letos pozimi), je sicer vreme še vedno kilavo, ampak piha pa idealno, čeprav kar (pre)močno. Štart nam je vsem manj všeč, kot pozimi  (razen Mateji, ki ga vidi prvič – pa ji vseeno ni všeč 🙂 ). Najbolj nas moti položnost in drevesni rob, ki je zelo blizu in visok (kar malo spominja na Sv.Ano) in malo dvomimo, da se da lepo priti čez.

Erzo se vseeno odloči, da bo raztegnil in malo dvignil za poskus. Ko dvigne padalo, ga lepo drži nad sabo, ni pa dovolj močno, da bi ga kar dvignilo v zrak. Malo ga vodi sem in tja, ko začne kapljati. Čeprav me je zelo zelo mikalo, da ga postavim tudi jaz in poskusim odleteti, me je to kapljanje dokončno odvrnilo od tega. Spet neha kapljati in Erzo se odloči, dvigne še enkrat in se po nekaj poskokih po terasah le odlepi od tal. Glede na start kaže, da bo težko prišel čez, pa ga neverjetno lepo drži in ko se približa gozdnemu robu ga še dodatno dvigne. Skoraj vodoravno ga odnese čez in lepo odjadra proti desni nad dolino Save.

V rahlem dežju se odpeljemo dol in med potjo vidimo, da je Erzo še visoko v luftu. Ko pridemo do proge v Kresnicah je že pristal in pomagamo mu pospraviti. Super! Dva nova nova za Erza in tale Kresniški vrh je celo novnovnov (=prvenstven).

V Ljubljani smo pravočasno (za Matejo) in ker Erzovih punc še niso spustili iz bazena, se greva še naslajat v Zvezdo.

Potem se popoldne še večkrat slišim z Manco in Megom, če bi se le dalo odleteti na Strmci ali Sv.Ani (Manca si zelo želi leteti), ampak narava je močnejša…

Erzo:

Pridemo na že znani plac iz 21.2.2012. In kar jasno postaja, da tudi v idealnem vetru – (5m/s), zdaj tu ni za odletet, takrat sem pač sanjal, da bi se dalo, itak je bila napačna sapa, v pravem bi pa šlo…

Ker vsi le gledajo, jaz razdrem padalo, da bom dvigal – in dvigam.

Piha manj kot sem pričakoval, padalo nad menoj sicer stoji, noče pa me dvigniti. “Sušim padalo”, da se mi ni treba takoj odločiti. Potem ga podrem, ker mi nekaj vpijejo. Da rosi pravijo in Mega mi nameni par tehtnih besed, da tole pač ni… Hvala ti, saj dosežeš nasprotno, odločim se v stilu: kdaj pa, če ne zdajle, ko piha idealno (manj ali več bi bilo slabše), vsaj probat moram. Precej (staroslovensko: takoj) se poženem čez police nekdanjega sadovnjaka, ki ga je lastnik sesekal (tudi njemu hvala), ko je dobil zemljo nazaj, še vzame me ne takoj in letim proti osovraženem robu gozda, ki pa ga lepo preletim. Takoj zatem se ustrašim položnega gozda proti Kresniškim Poljanam, a ni problema, zadržim skoraj višino štarta, 500 m pred štartom uletim v kaplje, zato obmem desno za Kresnice, pa še kar drži, ko  pa le padem pod 500 m, pa ne gre prav dost naprej, zato opustim prvotni načrt kruzanja okol Kresnic in se držim pristanka. Čist spodaj vetra ni nič posebno, občasno pa pihne bolj. Avp Slivnica tedaj JZ 13/17. Epi-epi.

Erzov let

 

by ·Komentarji so izklopljeni za 120406 Vremščica P710 17:10:32

Danes pa res kaže zjutraj tako slabo, da sem prepričan, da ne bomo leteli. Kljub temu pokličem (malo za provokacijo) Erza, kam bomo šli danes, pa je bolj mnenja, da bo danes spustil. Vendar dež vseeno poneha in začnem malo gledati kamere po Slo. Na Cerkniškem in v Loški dolini najdem celo sončne posnetke (aktualne, ne kakšne od lanskega poletja), veter je podoben kot včeraj J, JZ in začnem razmišljati o Slivnici (Emil je včeraj našel krasno sončno luknjo) ali Racni gori. Pokličem Mega, ki pove, da na Uncu ni tako slabo, da pa piha močno (8/11) na Slivnici in da je za stvar. Torej Racna. Erzo je načelno zraven.

Ob 14.30 se peljem proti Vrhniki in ko obvestim Erza, da prihajam, se začudi, zakaj ga kličem, saj mi je po SMSju sporočil, da bo danes preskočil. Malo sem razočaran in že skoraj zapeljem mimo Vrhnike, ko spet pokliče, da je na Vremščici sonce in bazice in lep veter in sploh idealno in da se Kraševci že vozijo tja – da je spet zraven. Odvijem na postajo Vrhnika, malo počakam in ga naložim v razsutem stanju (nabrano padalo, krama po kosih…). Pred Uncem seznaniva Mega s spremembo ciljne lokacije in že smo na Vremščici istočasno s Kraševci. Gorazd že odletava, ostali začnemo hitro pripravljati kramo.

Ko razmišljamo, kdo naj vzame ključ mojega avta, Marko Valenčič pove za RAV lokacijo hrambe ključa, ki ohranja avto zaklenjen in Mega poskuša na LCju najti analogijo, kar ima za posledico, da naslednje pol ure bezava ključ iz planirane hrambne luknje, kamor zdrsne skoraj v nepovrat… Končno Mega reši ključ in se lahko posvetiva letenju.

Ostali so medtem eden za drugim v zraku in se oddaljujejo od starta naravnost naprej s polžjo hitrostjo. Jaz postavim zidek in začnem sušiti coto (ki se še vsa cedi od včeraj). Premočno mi je za start in čakam na kakšno mirno luknjo (šumijo gozdovi domači…). Mega izkoristi pravi trenutek in odleti. Jaz pa še čakam naslednje pol ure ali še več. Na startu ostane še eden od Kraševcev, ki mu je tudi premočno in noče niti postaviti. Ostali med tem jadrajo in vrtijo in nabirajo. Mega se odloči, da pristane in se z ušesi in ekspresno hitrostjo vrne nad start in (skoraj) elegantno pristane (viteštvo !?). Potem mi pomaga pri startu (malo moralno in ob nekaj poskusnih hrbtnih dvigih tudi konkretno –  ponovno postavljanje).

Končno mi uspe in me takoj začne dvigovati strmo navzgor. Ven nad dolino se pomikam s 5-10 km/h, dvigne me do 1100, ko sem že precej zunaj pa me rahlo spusti. Veter je res močan in če se le malo postavim postrani glede na smer vetra, sem že pri 30-40 km/h. Čeprav sem že daleč zunaj, skoraj nad letališkimi travniki, me še vedno rahlo dviguje (in občasno malo spusti). Erzo me upravičeno napizdi, da naj začnem vrteti, sicer bom kmalu scuril in res zavijem, pa me ekspresno (55 km/h) odnese nazaj proti Vremščici – pa tudi ekspresno dol (-2,5) in ob zaključku obrata sem že tik nad tlemi. 5 minut zatem pristanem na travniku pred letalsko stezo.

Zoranov let

Ko pospravljam, je Mega že pri meni. Pomagava pri logistiki: gor po avto peljeva enega od Kraševcev, Mega odpelje dol še Gorazdov avto, pobereva Erza in Gorazda in končno zaparkiramo v zaključno strokovno analizo današnjih letov v Balkan express v Divačo…

Pa še posnetki Rajka Sila:

http://picasaweb.google.com/115605553297007606218/3Vremscica06042012?authkey=Gv1sRgCMmx4aypkr4R#5728331054217715346

In Erzov komentar:

…vsaj do baze je šlo in Gorazd je spodaj po pristanku soročno pomahal v nebo rekoč: “hvala bogu, da imamo Vremšco”

by ·4 komentarji

 

Zjutraj je spet slabo vreme, skladno z napovedjo. Pa vendar se proti poldnevu malo popravi in mogoče bi se pa dalo kje odleteti. Erzo kliče z upanjem, da bom pristal na današnje mirovanje, pa mu nekako nočem ugoditi. Kasneje kliče še Mare, potencialno za akcijo, pa še Mateja bo predčasno lahko odšla domov (in hrepeni po letenju). Tega že iz tovarištva ne smemo zavrniti in nekje moramo najti neko luknjo za odletet. Ko se koordinirava z Erzom, je jasno: Koreno (moj nov) in velika verjetnost, da vsi odletimo, potem pa še kakšen projekt.

Ob 15h poberem Matejo doma, Mareta na Dolgem mostu in z 7-minutno zamudo smo pri športni dvorani v Horjulu, kjer nas šminkersko pričaka Erzo. Kaže na dež (vmes je malo kapljalo), vendar brez oklevanja šibamo gor. Parking pred gostilno in otovorjeni na start. Malo začnemo cincati, ker pod Krimom očitno uliva, dežna zavesa se bliža tudi z desne proti Horjulu, ampak jaz vseeno začnem postavljati, medtem ko si ostali trije podajajo moj daljinec za avto (kdo ne bo šel in bo peljal dol…). Pa začne končno kapljati in hitro pospravim z Maretovo pomočjo, potem pa zbežimo v gostilno na radlerje (2xgrape+2xrdeča).

Počasi pijemo in modrujemo, Mare vmes rešuje družinsko krizo, dež uliva… Pa se pokaže modrina, pa neha, pa nehamo nakladat in ko so flaše prazne, smo že pripravljeni za ponoven start.

Zdaj forsira Erzo in prvi postavi v mokroto štarta in že prvič potegne v hudo stranski veter… in podre. Mare mi vmes pomaga postaviti, počakamo, da se veter malo popravi in potegnem jaz in odvjugam peš dol po hribu (baje tako,tako…kot vedno 🙂 ) in odletim. Hočem naravnost ven, ampak veter me nese s 45 v levo po dolini pospešeno dol, tako da pridem lepo ven nad Horjul, tu pa malo bolj drži in lepo pristanem po 5 min pri športni dvorani.

Zoranov let

Ko pospravljam mokro cunjo, štarta po nekaj poskusih še Erzo, ki se mi kmalu pridruži na pristanku. Ko pospraviva, sta Mare in Mateja že pri naju. Maretu se mudi zato razlaz… Leteli pa smo !!