Mega dopust, Erzo “dopust”, Delux ima itak konstanten dopust, jaz zjutraj v službo najnujnejše, potem pa na bolniško. Malo čez 10h se dobimo na Britofu in gasa na vrh-vrh Krvavca.

Tu je že manjša množica (Šavs, Komac,… spodaj pri hotelu Luka, Dragan). Malo modrujemo in si ogledujemo prve, ki z Ambroža nizko spodaj rinejo pod Javorov vrh in čakamo, da se meglice malo razkadijo, potem pa štartajo najprej gajstni, potem pa še malo manj gajstni. Prvi navrtijo na V robu kakšnoh 100-200m in direkt na Zaplato. Erzo in Delux startata in se kar odpeljeta čez.

Med zadnjimi sem jaz, ki poskušam malo nabrati, pa je samo negativna 0 in grem čez. Čeprav je še V, si v kotel pod Javorovim vrhom ne upam in rinem bolj proti Potoški, kar pa me stane dragocene višine. Na V pobočju se na Potoško prilepim z 800, pa me že ustavlja dolinc iz Preddvora. Privlečem se okoli roba in tu najdem rahlo dviganje, se nekaj časta matram, vendar se ne morem rešiti in potonem v Kokro na standarden travnik pri izhodu.

Zoranov let

Hitro dobim štop in po dveh menjavah sem pod Ambrotom. Ostali so seveda vsi lepo odleteli naprej…

Kakšno uro se sončim skoraj sam na pristanku, dokler Manca in Mateja ne prideta okoli 14.45. Spodaj (in po info tudi zgoraj) že piha Z. Ravno se zložimo skupaj, ko pokliče Delux za prevoz iz Preddvora,

Borisov prvi let

potem pa še Mega javi, da sta z Erzom pristala v Martuljku.

Erzov let

Želja po letenju vseh treh je močnejša in odšibamo (po mojem vztrajanju) gor do hotela z Mančino rally vožnjo :-), Boris se bo pa že znašel, sicer ga pa gremo iskat, ko scurimo.

Postavimo pod hotelom, vetrček je šibko idealen. Potegnem prvi in se odpeljem, pa nič kaj ne dviguje, dokler ne zapeljem proti Ambrožu. Tu so občasno močna dviganja, pa padanja, pa malo meša, pa baze, pod katerimi vleče gor. Skratka vse sorte, ampak nabirati se da tudi na odprtem, za Grajcem, nad Ambrožem. Z rahlo zamudo se pripeljeta tudi Manca in Mateja in skupaj drajsamo naokoli… Ko enkrat lepo navijem do 1900, se odpeljem spet malo proti Potoški, ampak spušča in ko sem že nad Štefanjo, vidim, da ne bo nič in obrnem proti pristanku. Nekaj nad mano je Mateja, ki tudi obrne. Proti Grajcu naju požira in zdi se mi, da bo treba pristati za Grajcem, ko najdem krasno dviganje, se rešim in spet naberem do 1300. Mateji kaže še slabše, pa pride v isti steber in se tudi čudovito reši. Jaz zapeljem nad Grajca in visoko nad njim še malo drajsam sem in tja, Mateja pa medtem nabere do Zg.poseke in gre še do hotela. Manca javi, da je pristala, jaz pa kakšne četrt ure za njo. Slaba urca in pol delovnega, pa še kar lepega jadranja, čeprav malo neobičajnega za to področje…

Zoranov let

Ko pospraviva, pristane še Mateja. Z Megovim avtom pride od Jenkove lipe Delux in priganja, da gremo gor, ker bo še enkrat. Mateja gre zabavat Erza pod Jenkovo,  Mega odpelje gor, skipamo Borisa na Zg.poseki, do hotela po Mančin avto in še na sam vrh (bravo Mega 🙂 ) po mojega. Potem pa se še vsi družimo pod Jenkovo, Mateja vmes odide na piknik, obiramo design Rooka in intervjuvamo Slavca iz prve roke. Končno se Boris naveliča in pristane.

Borisov drugi let

Borisove fotke: http://picasaweb.google.com/110819241786089999262/KrvavecAmbroz1562012#

Razlaz. Fajn je blo, čeprav ne tako kot včeraj…

Danes bo tisti dan, je rekel včeraj Erzo. In treba je iti čim prej. In gremo.

Ob 10h prisedem k Erzu na izvozu Logatec in v krasnem sončku z lepimi majhnimi (zaenkrat) ne prenizkimi bazicami, se zapeljemo z Megom z Unca pod Lijak Na Kovku je še SV, po dolini JV. Tu počakamo še na Miha Slamiča z ekipo in Igy nas zapelje na vrh.

Na startu lepo piha in postavimo. Ostali odletijo, jaz pa 3x potegnem hrbtno in sesujem, dokler mi Mega ne pove, da imam lep vozel na padalu(ha, pri hrbtnem štartu bi to moral videti, a ne ?). Mega je v preveliki štartni vnemi potrgal nekaj vrvic in se loti popravila. Še prej prevzame od prijaznega Nemca (ki mi postavlja padalo) vlogo asistenta in končno startam (naprej, očitno je vseeno, saj očitno itak ne vidim, če je kaj zafeclano :-). Zato pa utrjujem šolski start 🙂 ).

Takoj me lepo dvigne, malo še vrtim in jadram sem in tja in ko naberem do 1200, se usmerim za ostalimi proti Škabrijelu. Čudovit pogled s te višine proti Gorici in Solkanu (sem prvič v tej smeri na taki višini). Še pred sedelčkom med Štanjelom in Škabrijelom me začne požirati (desno nad Škabrijelom se blešči Erzo na 1500 🙂 ) in počasi me začne skrbeti povratek. Obrnem in dobim čelni veter, ki me požira tako, da se komaj privlečem v Lijak. V luknji se požiranje nadaljuje in ko vidim, da mi ni rešitve, se usmerim proti pristanku, ampak sem prenizek. Tik pred droti (trofazna) na začetku travnika vidim, da ne bom prišel čez in odvijem desno na travniček pri kmetu. Pospravim in na pristanek.

Zoranov 1.let

Tudi drugi iz prve ekipe so scurili, samo Erzo in Miha Slamič (začasno) sta odpeljala dalje.

Med čakanjem na prevoz se Erzo javlja s svoje turneje v Italijo (Sabotin, proti Čedadu…), Mega uspe z reparaturo in odstarta in se vozi nekje v višavah med startom, pristankom in vse do Sabotina. Veter obrne z JV na JZ in nebo se zapira s temnimi oblaki. Pojavi se nekaj redkih padalcev, ki še ne grejo gor, ker čakajo Keglja in vmes modrujejo, da dežja najbrž ne bo… Končno pride Kegelj in ko upam, da bo tudi prostor zame, se izkaže, da ne bo nič. Usmili se me Igy (se res iskaže !), ki me (skupaj še z enim Goričanom, ki ima tudi Perotov sedež 🙂 ) z Erzovim avtom odpelje gor.

Nad pristankom je precej temno in pokrito, ampak med postavljanjem se kar malo spuca. Kolega S Perotovim sedežem mi na osnovi pogovora o pripombah na Perotov zic (prejle med hojo na start) pokaže, kje se nastavi sedež tako, da manj gunca (kar je zame odkritje 🙂 ). Mega že hoče pristati, pa ga shecam, naj pride mene vodit.

Takoj ko odletim, me lepo dvigne, poleg tega pa se počutim 100% bolje v zicu (upam, da to ni ona potencialna evforija od Medrola 🙂 ). Tesno me oklepa in dosti manj gunca :-). Lepo navijem in pobiram. Najdem krasno dviganje, tako da še Mega pride do mene. Kmalu izjavi, da ma dost in da gre dol (potrebe takšne in drugačne…), jaz pa še kar vrtim in navrtim do 1500. Krasno ! Mega me spodbudi, da se s takšno višino odpeljem vsaj do Vipave in takoj se usmerim proti Čavnu.

Malo zgubim, ampak pri Zmajarski sem krepko nad robom (okoli 1300) in krasno se je odpeljati po vrhu grebena. Vmes je nekaj močnejših sunkov (in 2 ali 3 majčkeni  kloferčki), dvakrat ali trikrat zavrtim in že sem na Modrasovcu. Usmerim se na Hubelj in s kakšnih 30 se peljem čez dolino in priklopim Kovk malo pod vrhom Hublja. Krasno drži (občasno malo živahno), nekajkrat zavrtim, pa sem spet na 1300, ko se s Kovka usmerim na Nanos. Lepo me drži in z 800 priklopim pobočje nad Vipavo, zavrtim v malo bolj razburkanem (Mega mi kasneje pove, da zato, ker se tu cepi tok proti Razdrtemu in drugi proti Vrhpolju) in pičim dalje mimo table, lovske bajte do Hieronima. Tu sem spet nizek (ampak še vedno lepo nad grebenom) in ko se naslonim na pobočje pod Plešo, me spet lepo dvigne. Zadnji del je res močan in do antene se pripeljem s 43. Obrnem in nazaj.

V začetku gre počasi (5, z gasom do 10), ko pa se privlečem do Hieronima, je že bolje (15). Ves čas rahlo dviguje in odpeljem se levo od grebena, bolj nad dolino. Počasi pridobivam  hitrost in tudi višino in nad tablo sem na 1400. Odpeljem proti Kovku in z več kot 30 se peljem čez dolino, ne da bi dramatično izgubljal. Kovk priklopim z 800, skoraj na višini starta in se do Podrte gore spet dvignem na 1300. Peljem lepo nad grebenom še do zadnjih skal za Hubljem in s 1000 obrnem nazaj. Malo pred tem se srečava z Borisom (sva ves čas na vezi, on je startal na Kovku, šel do Lijaka in nazaj), ki pove, da gre tudi on na Nanos.

Ko sem pri startu na Kovku imam spet nabranih 1400 in se brez nervoze elegantno odpeljem še enkrat čez dolino (zdaj dosti bolj mirno, ker vem, kaj me čaka). S 700 priklopim, naberem do grebena, vrtim in uživam. Odpeljem se skoraj do Hieronima, kjer se pripelje v nasprotni smeri Boris. Obrnem pod njim in se skupaj peljeva do table, kjer bogato nabereva. Jaz do 1200, Boris vsaj 100m več. Je bistveno hitrejši in lepo se pelje čez in priklopi Kovk. Jaz sem najprej mislil kar do Anje, potem pa se le usmerim proti Podrti, pa sem dosti prenizek in se v loku odpeljem na pristanek k Anji (zadnje metre sem že kar nizko in malo na trnih, če bom prišel do pristanka).

Zoranov 2. let – zgodovinski

Zoranov let

Boris pa lepo nadaljuje po grebenu. Pospravim in k Anji, kjer se mi ob novem  Laško radlerju kmalu pridružita Mega in Erzo.

Erzov let

Vsi kar sijemo od navdušenja. Moj osebni časovni in dolžinski rekord in vesel sem kot radio 🙂 :-). Še vso pot do Unca in Logatca se kurimo :-).

Borisov let

Borisove fotke:https://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Kovk1462012#

Zaradi slabega vremena zadnjih dni, je kriza že huda in danes Erzo ne zdrži in pokliče že zgodaj, da je treba izkoristiti trenutke, ki so še, preden bodo spet nevihte.

Slivnica. Lep JZ. Erzo prisede na izvozu Logatec, gasa na pumpo v Cerknici in tu morava počakati na Mega, ki je malo zakasnil iz Logatca. Erzo gleda oblake, ki se zbirajo in naju preklinja. Če bi ne čakal mene in sedaj še Mega, bi bil že na startu in letel. Tako pa je vedno bolj vprašljivo.

Mega pride in gasa na vrh. Na startu je še sonček, bazice pa so niske in že lepo nakuhane. Karfijole. Mega gleda in ugotovi, da mu res ni treba v takem  in da definitivno ne gre in ne bo sonda. Malo modrujemo in se gledamo Pilatusa, ki v okviru vaj (a mogoče nad Cerkniškim jezerom !?) odmetavata avionske vabe na S strani Javornika ! Oblaki se vedno bolj nabirajo, Erzova potreba je prehuda in razgrne padalo, da bo malo dvigoval, saj veter je OK. Pa potegne in seveda odleti.

Najprej gre normalno gor, potem pa bolj pospešeno in potegne ušesa. Pa gre še vedno gor. Pa jih še malo bolj potegne. Ko pride bolj ven, se končno dviganje umiri in začne malo zgubljati višino. Zavije na levo proti Grahovemu, kjer je še sonce. Desno je že  se zaprto in ze zlagajo temni oblaki. Na Javorniku že vliva. Erza še enkrat močno dvignekljub ušesom, potem pa le začne iti proti tlom in kar z ušesi vijuga proti predvidenemu pristanku. Jaz sem za trenutek še mislil, da bi postavil, pa me bližajoča zavesa dežja dokončno odvrne.

Ko neseva z Megom kramo proti avtu, se ulije.

V Cerknici naju že čaka Erzo. Malo sedemo v bife in spet posije sonček. Ampak nad Slivnico je črno in predlagam, da gremo na Strmco.

Ko pridemo na start, kar močno nažiga JZ in še ni vse pokrito. Erzu ni treba, ker je zadovoljen, tudi Mega nima nobene želje, ko gleda hitre oblake, meni pa je kar premočno. Vmes še šibajo Migi in na konciu še dva naša Pilatusa, kar nas še dodatno odvrača. Naenkrat veter popolnoma obrne in udari po hribu dol. Ko se peljemo proti Uncu mimo starega gradu, se odpre nebo in ulije kot iz škafa. Na poti na izvoz Logatec pa se vsuje še toča, tako, da kar malo čakava pod drevesi, dokler se zadeva malo ne poleže. Ampak vsaj Erzo je pa le letel 🙂