V službi dopoldan spet rahla panika zaradi vida in Boris pravočasno pokliče, da se osredotočim na druge stvari – Lijak. Mega je tudi za, Erzo pa nekaj cinca (mu ni za Lijak), potem pa se odloči za Vremščico (testira padalo…).

Na izvozu Logatec počakam Borisa, se presedem k njemu, na Uncu še pobereva Mega in na Lijak. Ko pridemo na pristanek, Mega zagleda pod startom padalo in rezervo na drevju, hkrati pa zvemo, da se je pravkar sesul tandem in da je reševanje v teku. Gremo gor. Ravno, ko pridemo na start, pridejo tudi gorski reševalci in policija. Zaprejo zračni prostor, ker prihaja helikopter. Z Megom sva za odhod drugam, ampak demokracijo (=avto) ima danes Boris, ki mu ne pride na misel, da bi šli kam drugam. Policajema naredi kratko, a izčrpno predavanje o jadralnem padalstvu s poudarkom na tehničnih lastnostih rezervnih padal. Pride helikopter, odpelje najprej enega v Šempeter, se vrne še po drugega in po slabih dveh urah se zračni prostor spet odpre in gužva, ki se je nabrala na startu se začne redčiti.

Startamo tudi mi trije. Zavijem takoj na levo in naberem nad greben, vendar kaj dosti više od 800 ne gre. Tudi drugim ne (razen Megu seveda, ki je spet najvišji – seveda tudi zato, ker ni Erza 🙂 ). Drajsamo sem in tja in lepo drži in je kar lepo. Ko se Boris naveliča, se odpelje proti Zmajarski in ga močno požira, tako da se kmalu obrne in počasi scuri na pristanek od koder javi, da je avto že dostavljen dol.

Borisov let

Z Megom vztrajava, enkrat vmes sva oba tudi zelo nizko, pa se Mega komaj spajsa ob pobočju, jaz pa bistveno lažje daleč zunaj nad luknjo. Končno se zapeljem proti Štanjelu in še tu vrtim četrt ure, potem pa se odpeljem direkt na pristanek. Debela urca lepega jadranja (s slalomom zaradi gužve v zraku predvsem okoli starta).

Zoranov let

Ko odlagamo Mega na Uncu, zagledam Erza, ki se pelje čez avtocesto s Strmce. Ne morš verjet (Boris in Mega mislita, da se zafrkavam) !  Še po njega na travnik kjer je pristal in do njegovega avta pod Strmco.

Manca zjutraj pošlje SMS-potrdilo o obvezni udeležbi v današnji akciji kjerkoli, kadarkoli (no po 14.30 za njo 🙂 ). Boris pokliče, da bi šel na Lijak. Glede na napoved (SV, ne premočen, drugje pa možne popoldanske nevihte…) je to najbolj ziheraška izbira, ampak mogoče bomo lahko šli kam bliže 🙂 . Erzo, Mega sta za. Izberemo  Grmado, kot najbolj zaželeni cilj. Ker se začne že kisati, se dogovorimo za 14h (pojavi se še Damjan, ki bi tudi malo kasneje – idealno za kombinacijo z Manco, da prideta za nami).

Na poti na Vrhniko že lije. V dežju se naložita Erzo in Boris in še Bojan Gabršek) in ko gremo proti Uncu po Mega, gre to kar z nami in sonce sproti ugaša za deževnimi oblaki. Grmada odpade. Pred Razdrtim še nihamo, če bi mogoče šli na Vremščico (Skuša=Ščuka je že tam… 🙂 ), pa zavijemo desno, ker je to bolj ziher. V igri je še Kovk, pa nas črni rob oblakov zavrne in – Lijak.

Na startu nekaj tujcev, tečajnikov. Postavimo in eden za drugim odletimo (Mega je prvi izstreljen gor, pa Erzo in Bojan, potem pa veter občutno uplakne ).

Jaz lepo hrbtno potegnem in elegantno startam (končno spet enkrat 🙂 ), pa potonem in grem samo dol. Že mislim, da bom scuril, ko najdem krasno dviganje, ki me odpelje nad greben. Potem pa slabo urco jadranja, v glavnem okoli starta. V začetku me je bilo kar strah, kako bom to uskladil s svojim trenutnim vidom, pa se je izkazalo dosti bolje kot sem pričakoval. Samo čim bolj se ogibam drugim, da ne bi bil v kakšni gužvi in da ne bi dobil kakšno ne-vidno presenečenje. Niti se preveč ne trudim kam odleteti, bolj preverjam koordinacijo in nadzor nad prostorsko situacijo. Potem pa naenkrat padem ven in se ne morem več pobrati in se počasi odpeljem k Igyju.

Zoranov let

Med zlaganjem poklepetava z Lukom Slakom, pa tudi Mega je že tam (Scuril nekje proti Šempetru 🙂 ). Manca in Damjan sta v luftu in lepo drajsata okoli starta. Erzo in Bojan sta nad jezerom in nadaljujeta proti Krasu. Mega poskuša organizirat Igyja za prevoz gor po avto, pa mu to uspe šele po debeli uri  (vmes pristane Manca in potem še Damjan, midva pa še vedno ne uspeva odstartati za gor…).

Damjanov let

Borisov let

Borisove fotke:http://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Lijak562012#

Končno se Igy premakne. Spraviva moj in Mančin avto dol, malo še čakava na pristanku, da se ostali spokajo, potem pa mi po Erza proti Postojni/Pivki.

Erzov let

Erzo:

Manca z Damjanom pa po Bojana v Vipavo. Še zaključno srečanje v Avio Pubu in razlaz na Vrhniki.

Zjutraj je vse mokro in se cedi. Meglice se vlačijo po bližnjih gričih. Kamere po vsej Slo kažejo dež ali tam nekje, sončka nikjer. Erzo odloži eventualno akcijo do popoldneva, Mega tudi na Uncu ne vidi nič (razen megle in občasnega dežja. Manca tudi lahko šele popoldne. Torej dopoldne nekaj drugega. Pa mi pride na misel Šmarna gora. Malo hoditi, mogoče pa še odleteti (napovedani JZ bi ustrezal). Pokličem Damjana in je hitro za, pa še Darinka nama bo delala družbo.

Dobimo se na parkingu pri Polisakademi v Tacnu. Okoli vogala z LC pod plezalno pot na Grmado in rukzake na hrbet (jaz vzamem Nuptseja, sicer itak crknem do vrha 🙂 ). Vse je vlažno in spolzko in je treba kar previdno drajsati po skalah. Zadnji metri pod vrhom Grmade smo že v megli, iz katere se kar cedi. Ko smo na vrhu, piha nič in Damjan takoj začne žagati najbolj kritičen grm sredi poseke, jaz pa pripravljati sebe in padalo – bom šel prvi. Šavje in drevesa strmo spodaj se mi ne zdijo tako zelo blizu, tako, da mislim da bo šlo. Darinka in Damjan mi pomagata raztegniti padalo in poravnati štrikce v blatnem in mokrem pobočju tako, da padalo leži na vrhu na poti. Rahlo mi ga privzdigneta in čakamo na vsaj rahel veter gor.

Ko se trakec končno malo privzdigne, potegnem, vendar padalo noče zagrabiti in kar potonem proti šavju. Že začutim, da mi noge tolčejo po šavju in tiho upam, da po padalo zagrabilo. Pa ne. Grem direktno na krošnjo pred mano in še vedno upam, da se bom prebil skozi, pa se zataknem in naslonim na veje kot na blazino. Padalo omahne čez in zdrsim na tla. Z eno nogo se dotikam tal, druga je pa rahlo nad tlemi. Drevesa so nizka in gibka, tako da so lepo amortizirale moj nalet, pa žal vseeno premočna, da bi me pustila skozi…

Zoranov filmček

Vse je OK in niti malo se nisem nikamor udaril ali podrajsal :-). Zakličem, da sem OK in čez nekaj trenutkov je Damjan že pri meni in mi pomaga, da se odpnem. Naslednjo uro Damjan opravi herojsko delo, ko reši padalo z drevesa. Z Darinko mu malo asistirava, ampak 99% opravi on. Hvala, Damjan!

Ko je padalo končno na tleh, zbašem sluzasto coto v vrečo, nato pa zlezemo nazaj na vrh na pot in dol po Mazijevi stezi. Vmes se koordinirava z Manco, ki bi že rada kam šla. Ko smo končno spodaj, pri policajih, gremo še po moj LC in h Kovaču na pijačo.

Že tretjič na Grmadi brez (uspešnega) odleta :-). Rad bi pa danes vseeno kaj odletel, da tole prebavim :-).

Kličem Mega, ki je ravno govoril s Tomom Pavličem in kaže, da je na Obali podobno kot včeraj. Manci je že malo pozno in se odloči, da ne, Erzo ima 3 ure vmesnega časa med d.o., Damjan pa je tudi za izlet na Obalo. Darinka vzame Damjanov avto, midva pa se odpeljeva na Vrhniko po Erza in nato še na Unec po Mega. Vmes poročava o dopoldanski dogodivščini.

Tom počaka na pristanku v Ospu, kjer se zbaše k nam. Gor in na vrh Gabra. Postavimo. Veter je dosti šibkejši kot včeraj, je pa malo lepše. Prvi starta Mega, za njim Tom, pa Erzo. Potegnem jaz, pa mi zavrti padalo in podre na tla in spet me Damjan reši, ko mi ga pomaga ponovno postaviti. Vmes Erzo pridrajsa mimo tik pred najinimi očmi ob pobočju v najini višini.

V drugo gre bolje in odletim, Damjan pa takoj za mano. Mega pove, da nad steno kar drži in drug za drugim se čez avtocesto usmerimo tja. Erzo in Mega veselo vrtita kakšnih 50m nad robom stene, Tom je šel še malo naprej ob pobočju, jaz pa sem malo niže, tik nad robom stene. Čeprav se matram in vijugam sem in tja, ne morem nabrati, mi pa kar lepo drži, tako da res zelo počasi zgubljam. Zapeljem se globoko v luknjo, ampak preveč ob steno pa si vseeno ne upam, pa še izogibati se moramo eden drugemu (Damjan, Tom) tisti, ki smo približno na isti višini. Najhitreje zgublja Damjan in po dobrih 10 min. pristane. Jaz še malo opazujem plezalce po stenah (danes jih je občutno več kot včeraj) in na pristanek (na isti travnik na začetku vasi kot včeraj).

Zoranov let

Ko pospravljam, pristaneta še Tom in Erzo in končno (z ušesi 🙂 ) še Mega.

Tomov let

Erzov let

Erzo je še vedno ves navdušen nad svojo novo jadrilico, jaz pa vmes navdušujem nad obiskom Slavnika (mogoče bo danes bolje). Tom nas vse kot sardine naloži v svoj avto in odpelje gor na Gaber.

Nadaljujemo z ogledno turo Slavnika in ga prečimo po dolgem tako kot včeraj. In danes je gori še močneje kot včeraj, tako da tudi danes ne bo letenja. Na Uncu odložimo Mega in razlaz na Vrhniki (tudi danes brez kremšnit, zato pa smo vmes poskusili čudovit Erzov jabolčni štrudel 🙂 ).