Odprava šteje 8 članov. Prva ekipa: S.K.Kranjc – Jegulja, M. Belčič – Gotofje, B. Svetlin – Bombarder, Erzo. Druga ekipa: P. Ščuka – Nevidni, M. Slamič – SkoznaLijaku , B. Bujan – Gorskik, G. Primc – Optik.
Ob vkrcavanju v metro, Bombarderju neznanec med vrati začne kazati frišen flek na njegovi rami. V tem času pa mu drugi iz pedr taške zvizne listnico. Seveda neznanca ne 🙂
Pravzaprav bi najraje začel z Madridom, pa sem vseeno ponajpreje dolžan povedati, da prva ekipa odide z LJ 7:30 (Go Opti – 42 €, povratna, ustavi tud na Vrhniki na pumpi, priporočam; 28.11.12), let z Benetk 12 in nekaj ter dolet v Madrid 15 in nekaj. Druga ekipa odleti isti dan, kasneje, s ciljnim letališčem Mendoza. Torej vrnimo se v Madrid, kjer imamo naslednji let napovedan 00:20, kar nam nakazuje dolgo čakanje. Ko zaklenemo prtljago (5 € za vse kovčke), si za nadaljnih 8 € omislimo karte za cel dan za metro in vlake in zvis proti centru mesta. Na postaji Quatro Camino smo deležni izrednega dogodka.

ostaneta v vozilu metroja, vrata se že skoraj zaprejo, ko današnjemu junaku Bombarderju zasvetli kaj se je v resnici zgodilo in se požene v explozivni tek za unima, ki niti ne bežita, ampak se mirno oddaljujeta. Prvega dohiti na štengah in ga vrže ob njih ter ga ne spusti, to še vidim, vrata so se zaprla in ostali trije se odpeljemo. Drugi v strahu, da bo Bombarder pokončal njegovega sodruga, odvrže denarnico, vse je notri in zbežita. Zdaj veste od kje in zakaj to novo ime. Tudi postaja odslej nosi novo ime in sicer Quatro Camino y Dos Bandidos. Ko dosežemo Sol (center) in nekaj pojemo, se vrnemo z vlakom, da izkoristimo karto ter se za pol ure z njim zapeljemo do slepega tira, kjer vlak ustavi (ostali potniki so vsi izstopili na postaji prej, mi smo pa še zmeraj mislili, da bo peljal naprej na letališče kamor domorodci že ne grejo) že zgasne luči in le malo manjka da se še ne zaklene – sprevodnikov ni! Vseeno potem vlak potegne postajo nazaj, kjer prestopimo na pravega… Po nočnem letu po 13 h pristanemo v Santiagu de Čile (ne priporočam zavoljo dolgosti poleta). Lokalen čas je 11, 4 ure nazaj glede na nas. Čakamo avion za Cordobo, torej let nazaj čez Ande. V Cordobi smo ob 16h in ko dojamemo, da bo težava dviganja čudežev/pesov s karticami velika, se z minimalnim lokalnim denarjem odpeljemo z dvema taxijema (vsak po cca 12€) na Omnibus central, kjer se z busom- spalnikom (18:45-23:45, 18€, spat ob 01:00,30.11.12 ) dostavimo v Merlo, kjer za grande finale uprizorimo še peš dostavo do hotela (vsaj 1 km): ruzaki na hrbtu plus ročna prtljaga na koleščkih po tlakovanih, netlakovanih ulicah mesteca, kjer mestoma tečejo potočki današnjih neviht in neurij in po katerih ležijo polomljene veje. Še nikoli nisem takole kar dve noči zapored ne-spal- zmečkan sem, da se mi rola. Gotofje je bil na celi poti od doma do pojsle 47h, ostali mal manj!

Erzo

Danes naj bi bilo malo boljše vreme, pa ni. Mega bi kasneje lahko šel za zemeljsko podporo in ker najdem luknjo brez dežja okoli Cerknice, predlagam Slivnico.

Mega me že čaka na šodru na Uncu in v rahlem kapljanju se odpeljeva v Cerknico, kamor pa prideva v suhem (no, vreme je gnilo, ampak dežuje pa (še) ne in Slivnica je zunaj). Gasa na vrh in medtem, ko se preoblačim, Mega že postavi mojo prežvečeno coto. Mega je sicer dobil danes novo padalo, ampak za krstitev hoče malo lepše vreme…

Ko pridem na start, veter, ki je prej lepo pihal (4/8 JZ), popolnoma uplakne in rahlo piha z desne skozi gozd. Kljub temu vpnem tangice in potegnem in padalo lepo dvignem (kljub pričakovanim problemom z desne) in odletim. Glede na sluzasto okolje drži nepričakovano dobro in z 0,8 curim proti pumpi. Ko pridem bolj ven, me začne močneje požirati (-2) in pristanem malo pred pumpo na standardnem travniku.

Zoranov let

Ko pride Mega do mene, že začne kapljati. Letel pa sem ! Jupiiii ! 🙂

Dopoldne provocira Erzo, da mi danes najbrž ni treba. Ampak jaz pa bi in glede na razmere, najbrž enako kot včeraj. Mega bi lahko kasneje in ko se vozim okoli 14h proti Vrhniki, je tudi Erzo za, pa četudi bo treba razpakirati padalo.

Pred Uncem komaj prepričava Mega, da se pridruži (bi moral izpolniti špedicijske podatke za svoje padalo, ki ga že čaka na carini, pa naju je seveda hotel skenslat…) in gasa na Vremščico. Vse enako kot včeraj, zato hitro privlečem robo na start in se začnem pripravljati. Pa Mega in Erzo merita in opazujeta in ugotovita, da piha malo močneje kot včeraj (7/12), predvsem pa bolj z JV (in je štart malo v zavetju…). Najprej še čakam na kak umirjen trenutek, potem pa vidim vrečo na letališču, ki je skoraj paralelno s pisto (in tlemi) in … pospravimo.

Mogoče bo pa malo manj vetra na najinem že ogledanem startu pri Materiji. Gasa tja, pa že pred Kozino začne kapljati. Pri kapelici dosti premočan JV.

Ker pa se že vozimo sem in tja, zapeljemo še na Vrhpolje, Megu pokazat start, kjer sva zadnjič poletela. Potem pa še malo druženja v Portusu za Erzovo poslovilnico 🙂

Letenja ni bilo, je pa bil stik s padalom 🙂

Napoved slaba, vreme slabo, ampak jaz vseeno gledam kamere. Aladin napoveduje JZ 20m/s na 1500 in zeleno in modro na 750 v spodnjih 2/3 Slo, ampak tam najdem nekaj suhih predelov in zdi se mi, da bi bilo vredno tvegati in iti na ogled: npr na Vremščico (ali pa okoli Pivke…) Pokličem Erza, pa nekako ni pri volji – se slišiva kasneje. Mega ne more zgodaj, bi pa šel za šoferja. Danes je Mančin ponedeljek, ampak bejba je vse naštudirala in ne vidi nikjer realnih šans (modro, pa zeleno, pa to…).

Pri odhodu iz LJ še enkrat pokličem Erza, da sem lahko na Vrhniki ob 14.15 pa se odloči za NE. Med potjo proti Vrhniki še malo gnjavim Manco, pa se ne da, ko pa sem mimo Vrhnike, nekje pri Logaški postaji, pokliče Erzo, da si je premislil in bi mogoče šel in kako to, da sem že mimo. Rečem mu, naj pride na Unec, pa se zopet odloči, da ne. Na Uncu poberem Mega in gasa mimo Postojne (kjer je še zelo temno in gnilo), pa mimo Razdrtega skozi gosto meglo (megla iz Vipavske se razteza še nad avtocesto) do Senožeč in gor na Vremščico na spodnji start.

Hladno je in piha, ampak ne zgleda brezupno. Medtem ko se preoblačim iz civilke, Mega že opravlja funkcijo lokalne vremenske postaje: 6-7 /10,9 idealno laminarno po griču gor. Najprej malo modrujeva, poskušam ga pregovoriti, da gre tudi on z mojim Nuptsejem, pa se ne da (on je danes šofer in asistenca in merilec in zemeljska podpora … 🙂 ).

Ker je veter res zelo konstanten in sem potreben, počasi privlečem robo na start in začnem postavljati. Najprej mi rata lep zidek in potem čakam na primeren trenutek, ko bo malo ponehalo, pa postaja javlja, da nič ne ponehuje. Vmes so močnejša obdobja 7-9, in kratka šibkejša 5-6, potem pa šibkejših sploh ni več, počasi vidiva, da manj ne bo in poskušam nekajkrat dvigniti, pa mi ga odnese sem ali tja (in mene zraven…). Mega potrpežljivo miri in postavlja Rooka, vmes pa meri veter z rokama, ki sta mu že zledeneli od mraza. Sonček gre vedno bolj proti obzorju v čudovito rdečo zarjo in mrak pada na zemljo. Meni pa še vedno ne rata, kljub vsem nasvetom (seveda vztrajam pri hrbtnem startu). Ko je mrak že skoraj zamenjala tema (17h) poskusim še zadnjič z rahlim potegom (kot mi je ob tako močnem vetru svetovano ne samo enkrat…) in mi rata !!!

Najprej me malo liftne gor, jaz pa se že v rahli mesečini usmerim naravnost ven in čez nekaj časa me začne počasi počasi spuščati, tako da brez problemov priletim do asfaltne piste letališča in tam pristanem v temi.

Zoranov let

Na srečo je Mega kmalu pri meni in mi z žarometi sveti, da pospravim.

Gasa po pisti (!) do izvoza z letališča in naprej skozi Senožeče proti Lju. Vesel kot radio. Če bi mi ratalo v luft prej, bi pa zagotovo jadral ko velik :-).