Tudi danes nas Manca zorganizira :-). Kovk je taprava destinacija.

Ob 11.30 mi prisede na Vrhniki, gasa do Logatca, tu se naloži Mega, gasa na Planino, kjer se naloži še Samsa in gaaaaasssaaaa od zadaj do Kovka. Vmes nekajkrat kliče Erzo, ki ga je dolžnost ustavila, da ni z nami (človek ni v penziji, kot nekateri :-), pa tudi dopusta si ne more vedno privoščiti, kot nekateri,…:-)…).

Pripeljemo na start, kratek tečaj LC vožnje za Samsa (v primeru, da ne bi letel, ker zgleda, da bo samo curaža – ima že kombinacijo, da se vržemo dol, potem pa na Nanos po novnov…). Na startu en zmajar+3 skavti mladiči.

Zmajar se vrže v šibek veter in … malo kasneje pristane. Mi smo za Andrejevo varianto in začnemo postavljati. Vmes malo močneje pihne in ko Samsa odleti, noče scuriti, ampak nasprotno, na desni ga kar drži.

Jaz startam brez pomožne gumice na nogi (ki mi sicer pomaga v vrečo), da testiram kobacanje v vrečo brez tega pripomočka (saj bom itak scuril). Pa tudi zavijem na desno (in se res ne morem lepo skobacati v kokon in kar nekaj opletam) in nočem scuriti. Grem za Andrejem na klousiča ob grebenu do Podrte in gre počasi, počasi, ampak lepo gor. Tu nekaj osmic in malo zavrtim (veter je močnejši, kot zgleda – Z ) in sem na 1000. Pa malo drajsava sem in tja, pa je tudi Manca v zraku (in noče scuriti). In potem lepo jadramo in nabiramo, malo proti Hublju… Po postaji se oglasijo Kraševci (Primož Sila in Marko Valenčič in tam nekje še Gorazd), da vozijo okoli Čavna in jih goni 60 ! Kmalu ju zagledam pod Hubljem, malo zavrtita in sta gor in se odpeljeta ven nad dolino in kar po sredi doline postrani čez Vipavo do Nanosa (s pomočjo naše radijske podpore, ker se med seboj ne razumeta najbolje). Ko vse to vidi Mega (ki se je javil za šoferja glede na predvideno curjenje in Samsov nadaljnji plan), še on postarta (in seveda sploh noče scuriti), Tako lepo vozimo sem in tja in postaja vedno močneje.

Potem kaže, da bo premočno in Manca se odloči, da gre pristat in misli, da bo toplandala. Ko jo rikverca pred startom, raje odneha. Pa Mega napove (2x mu postaja celo oddaja…), da bo on toplandal in poskrbel za LCja, pa kljub ušesom, spirali in svojim vragolijam tudi on odneha. Nasprotno, svetuje, da se spravimo vsi dol, ker prbija kot pr norcih. Samsa je izginil neznano kam, Mega in Manca lebdita malo levo od starta malo pod grebenom, jaz sem na 1100 in se mi ne zdi tako grozno. Zato se odpeljem ven nad dolino (me dvigne malo nad 1200) in držim smer ven, s tem, da me lepo počasi odnaša proti Vipavi. Marko in Primož po postaji ugotavljata, da ju goni 60, da po dolini kar povsod vleče gor in pristajata pri avtocestnem izvozu Vipava. Mene lepo drži (res da je močno, ampak mirno in popolnoma laminarno) , dviguje z 0,2 in ker Manco po postaji resno skrbi za moje zdravje (najprej duševno, potem še telesno…), potegnem ušesa in grem dol z 0,4. Še malo gasa dodam in grem lepo dol. Ko pridem na 900, spet spustim ušesa in vozim naprej z 0 dviganja, ko sem pa malo pred Podnanosom spet potegnem ušesa in grem dol z 1,1. Na okoli 500 se začne rodeo, ki popusti šele 20m nad tlemi. Pristanem pred Podnanosom.

Zoranov let

Javim kje sem, zvem, da je Samsa oddivjal mimo Nanosa in pristal pri Hraščah

Andrejev let

in da gre Mega kar peš po avto na Kovk (!). Ko pospravljam, pristanejo zraven mene še trije Poljaki, ki najbrž mislijo, da je tu uraden pristanek ali kaj :-). Štop najprej ni obetaven, potem pa mi ustavi prijazna mladenka, ki me zapelje do Anje.

Manca je že tu, prijetno nakladava, Mega pa tudi dobi nek štop na vmesni postaji in je kmalu z LCjem pri naju. Še malo druženja, ravno prav, da pokliče Tom, ki je sestopil s hribovske avanture prek Nanosa. Pod Gradiško turo poberemo njega in simpatično mladenko, ki mu je lajšala samoto na brezpotjih divjine in gasa proti Postojni (skipamo planinca), Uncu (skipamo Mega) in Hoferju na Vrhniki (kjer se posloviva z Manco).

Super dan :-).  Yesssss.

Zjutraj vse organizira Manca, ki navija za Primorsko – Kovk. Odhod ob 11.15 na Vrhniki, pa zamudim 15 min (se mi penzija v službi ni izšla).

Do Unca z LCjem (Manca, Erzo in jaz), tu prestop k Samsi in Megu, ki že čakata in via Lijak (na Kovku baje premočno…).

Na pristanku srednja gužva (Poljaki, Nemci… ). Ni pa nikjer tekmovalcev, ki imajo danes tu tekmo! Počakamo Igyja in brrrbrrr gor.

Dol na start, ki je preplavljen z ljudmi, padali in ostalo kramo. In tekmovalci se ravno pripravljajo za start. Takšne gužve tu še nisem doživel. Vse me mine. Erzo pomaga na startu tekmovalcem, vmes starta še kakšen turist, tečajnik, ali ne vem kdo še. Kakšno uro se motovilimo naokoli, ko se zdi, da bo začelo lepše pihati in da se bo malo razredčilo. Pa se vsuje masa novih, ki štartujejo en čez drugega.

Končno da Erzo komando, da zdaj je pa treba iti, sicer bomo pozni in zrinemo si nekako vsak svojo luknjo za start in v zrak. Vidim, da je Erzo lepo pobral, jaz pa že po štartu slalomiram med padalci, da se sploh odpeljem od starta na levo. Počasi zgubljam. Pravzaprav nikogar ne vidim nad grebenom, vsi smo pod. Vsakokrat, ko najdem neko dviganje in poskušam zavrteti, se z leve ali desne nekdo pripodi in vsaj trije, štirje že krožijo na klousiča, tako da samo pobegnem stran. Grem na Z pobočje od starta in tu dobim dviganje, pa sem v vrtincu tekmovalcev, ki so ravno ta trenutek prišli sem vrtet. Ne vem ali so hujši tekmovalci, ki se zapodijo direkt vate, brez namena, da bi se kaj umaknili, samo da izkoristijo dviganje, ali turisti/tečajniki, ki vozijo brez občutka za razdaljo in smer… Zame (in za moje oči 🙂 ) je to preveč in iščem samo kje je kaj zraka brez padal. Ker ga ni, oziroma tam kjer je, ni dviganja, sem kmalu sredi skal Lijaka in se samo še odpeljem na pristanek.

Zoranov stres

Današnjih 17 min mi je bilo najbolj stresnih v mojem letenju… Manca pristane malo za mano, Andrej malo po tem, ko z Manco objaviva po postaji, da bova pospravila in odšla na Kovk (z Andrejevim avtom 🙂 ),

Andrejev let

Erzo drajsa v višavah, levo na Štanjelu pa vidimo, da tudi Mega lepo navija skupaj z zmajarji in pridobiva. Manca pove, da je iz zraka pozdravljala Damjana, ki je pešačil gor na start.

Ker je na Kovku že padlo na 5/8, se res odpravimo tja. Na poti gor iz Ajdovščine opazimo enega samega padalca, ki je pod grebenom in pelje ven proti pristanku. To v nas zbudi slutnjo, da bo tu najbrž curaža in Andrej na Colu samo potegne naprej – smer Strmca.

Ko pridemo na Strmco pa tu nažiga kot pr norcih. Merilnik pokaže 8/12,3 idealno usmerjenega vetra in naslednjo uro poležavamo pred in za šumečimi smrekami na travniku. Ko pride še Sovan, še malo z njim poklepetamo, potem pa v brezupu zapustimo prizorišče. Na Lomu z Manco naloživa še Erza, ki je prištopal izpod Lijaka…

Erzov let

Mega pa je poštopal Špelo in Borisa v Podnanosu 🙂 do kamor je prijadral z Lijaka… Damjan pa je izkoristil pravi tajming, saj je bil v zraku debelo uro.

Damjanova prava izbira …

Vsled moje odsotnosti in lenobe ostalih članov jate samo povzetek z OLCja:

Erzov let

Andrejev komentar leta: Fino črno vino 🙂

Andrejev let

Pa še Uki je letel:

Ukijev let

Danes nič obetavnega. Močan JZ veter čez vso Slo. Nobene prevelike želje (sploh po včerajšnjem maratonu 🙂 ). Ampak, ko se z Erzom slišiva, se dogovoriva za Petra, če bo še kdo – ampak kasneje. In je Mega za (kasneje) in še Mirko in akcija steče.

Malo pred 15h na britofu, gasa do Begunj in od zadaj gor na start, kjer piha idealno – do trenutka, ko začnemo postavljati, ko veter pade in začne mešati.

Slabo uro modrujemo in čakamo in nazadnje Mega potegne v tistem redkem trenutku, ko pihne lepo gor. Začne curiti, izgine za vogalom in se čez 8,35 min javi s pristanka, da je scuril :-).

Potem še malo čakamo. Pa potegne naslednji Mirko, ki kar lepo zajadra in  začne samo rahlo curiti, pa tudi malo nabere. Potegnem jaz, grem za njim na desno in samo tonem. Nazaj pod start, kjer pa Mirko nekaj dobi in malo nabere, jaz pa se matram na mehurčkih na prednjem trebuhu in … počasi scurim (po 10 min…).

Zoranov let

Mega zašiba gor po avto, jaz pa vidim, da je Mirko že nabral v višave. Ko to zve Erzo, potegne tudi on in potone za vogalom izven vidnega polja (mojega pa sploh 🙂 ).

Sedem v bife in po dobre pol ure pride Mega, takoj za tem pa javi Erzo, da je za vogalom – scurjen po 8 min.

Erzova curaža za vogal

Mirko pa odleti (po Erzovih strogih nasvetih in spodbudi) z višine cca 1500 (!!) na britof na … Bled… Bravo Mirko !!

Mi trije pa zeleni od foušije :-).