Dopoldne se začne nizka oblačnost počasi razkrajati in sonček posije skozi (Gorenjska že v soncu, Primorska tudi).

Erzo pokliče okoli 12h in jaz navijam za čim prej. Njemu je vseeno kam (!) in naju pooblasti z Deluxom (ki se je tudi prijavil v jato in spet nabija o Korenu…), da določiva cilj. Najprej sva kar za Vremščico ali rezervni Kovk, potem pa se mrč in oblačnost začne širiti čez Primorsko in nisva več tako navdušena.

Ko prideva na Vrhniko z Borisom vsak s svoje strani, Erzo vseeno da svoj glas za Vremščico. Vendar že takoj po odhodu ugotavljamo, da veter pada, dobro obveščeni viri govorijo celo o brezveterju na Vremščici in Erzo se spomni na Emila (in Slivnico). Emil sodi, da s Slivnico ne bo nič (prešvoh je 4/5,8…), da pa bi mogoče bila Strmca. Erzo je takoj za to varianto (“lahko gremo kam drugam, potem bo pa Emil odletu super na Strmci…”). In kmalu smo na startu.

Nebo je že čisto pokrito in sivo, ampak piha pa ravno prav. Hitro postavimo in startamo (Erzo, pa Boris, pa jaz – lepo zidek pa hrbtno…). Drajsamo kakšne pol ure sem in tja in gor in dol. Erzo skoraj zadrema v luftu in pristane na travniku med startom in Petričem in malo oddrema,

Erzov 1.let

ko pride Emil. Emil v luft, počivat pa gre k Erzu še Boris.

Borisov 1.let

Po slabi urci se tudi jaz počutim malo trdega in toplandam pri avtu,

Zoranov 1.let

malo za mano pa tudi Emil.

Emilov 1.let

Mala pavzica, naberem padalo in ga nesem počasi na start.

Boris in Erzo spet v luft, jaz pa tudi takoj za njima.

Vendar je veter malo uplaknil, tako da Boris v počasnih zavojih scuri v dolino.

Borisova curaža

Jaz se matram in borim, ampak vseeno se kmalu pridružim Borisu na pristanku.

Zoranov 2.let – curaža

Erzo pa se uspe obdržati in toplanda ob Emilu.

Erzov 2.let

Ko z Borisom pospraviva, je Erzo z LCjem pri naju in naju zapelje gor. Emil medtem odleti in jadra lepo nad nami.

Erzovo padalo je reinfuzo na startu in takoj se začne vpenjati, Boris pa tudi odnese svojo robo gor na start in se začne pripravljati. Sam se odločim, da imam dovolj in jih samo opazujem. Vreme je kot da se bo ravnokar ulilo, ampak oni pa kar jadrajo in jadrajo in jih drži, lepše kot vse doslej.

Počasi tudi mene ponovno zagrabi. Vendar se odločim za tangice in UTurna (da še malo cota klasse in tangice ponovno preizkusim v teh dokaj mirnih/laminarnih pogojih – pa dosti hitreje bo, kot da spet težek komplet vlačim na start in razpakiravam, ko mi je Boris tako lepo prejle spodaj zložil padalo (:-) ).

Hitro postavim, potem pa malo vadim hrbtni start s coto. Res je razlika. Gor gre počasi kot kak ploh in kar nekajkrat ponovim, da ga imam končno lepo stabiliziranega nad sabo in odletim.

Erzo in Delux med tem odletita s Petriča proti Planini, Emil drajsa precej nad mano. Najprej gre lepo gor in sem na Petriču, potem pa počasi zgubim in ko pridem pod greben, se še borim, a cota gre počasi dol v dolino. Po 20min pristanem.

Zoranov 3.let

Erzo in Boris sta pristala na Planinskem polju skoraj pri Unci.

Erzov 3 let

Borisov 3.let

Erzo aktivira Mega, da gre po njiju, pa se izkaže, da mora nadaljevati kar pod Strmco, saj se zgodi nepričakovano: Emil scuri zraven mene na travnik (iz svojih višav pride pod greben – in je gotof…) !!

Emilova curaža

Ko pospraviva, je Mega pri naju (:-) ) in naju zapelje gor. Mi trije se poslovimo, jaz pa še po Erza in Borisa in gasa proti Logatcu, kjer je razlaz.

Super je blo 🙂 !!!

Danes se napoveduje lep dan. Prva pokliče Manca, malo za njo pa še Mateja, ki se skoordinirata in zorganizirata še ostale. Mateja me pobere ob 11h, do Vrhnike, kjer naj bi naložila še Erza, pa se pridruži še Lusja in je seveda Matejin A za 4 premajhen, tako da nas proti Lijaku odpelje kar Lusja. Druga ekipa se najprej delno sestavi na Uncu (Manca in Mega), dokončno pa na Razdrtem (ko se presedeta k Tomu in Andreju) in pod Lijakom smo vsi skupaj.

Množice padalcev čakajo na prevoz. Sandijevi (in še kakšni) tečajniki vadijo za popoldanske izpite. Del naše jate se zagrebe in gre s prvim oziroma drugim kombijem gor (Lusja, Erzo, Andrej in Tom), preostali dobimo prostor šele v četrtem kombiju.

Na štartu se je dosedanja gužva že malo razredčila in lahko postavimo. Mega in Mateja mi pomagata, tako da od naše skupine odletim prvi.

Spodaj je v zraku kar gneča, pa hitro naberem nad rob do 1200 in se odpeljem proti Zmajarski. Vmes me precej požre, pa spet popravim. Od Zmajarske naprej sem preveč v kotlu in komaj lezem naprej (vse doslej je bil kar močan V), zunaj pa vidim ene, ki jih lepo drži, zato se odpeljem bolj ven in zgoljufam okoli roba, da spet dobim dviganje. Vendar nad greben Čavna ne pridem in se z višino okoli 1000 vozim ob pobočju (vendar precej zunaj, stran od pobočja). Občasna dviganja sicer rahlo popravljajo višino, ampak generalno grem dol. Nekje na sredini Čavna se dosedanji V naenkrat obrne v Z in občasno grem naprej s 45. Vendar sem zelo nizko, nabrati več ne morem, tako da se nekako zapeljem čez zadnji trebuh pod Modrasovcem in odpeljem proti Ajdovščini, kjer scurim na travnik med Lokavcem in Ajdovščino.

Zoranov let

Ko pospravim, zvem, da je Lusja nazaj na Lijaku tudi pravkar pristala,

da je Mateja v Čavnu (in menda tudi Manca) in da Mega gre nazaj na Lijak, da bo odpeljal Tomov avto. Jaz hitro ujamem štop do Anje, tu me pobere Lusja (med množico bolj ali manj znanih padalcev – tudi Matejin Luka pride vmes do svoje druščine) in v smeri Vipave, kjer že pospravlja Mateja. Naloživa še njo in do picerije v Vipavi, kjer je Erzo že naročil pico.

Erzov let

Kmalu se pridruži še drugi del jate, ki je tudi priletel bolj ali manj do bližnjih lokacij.

Andrejev let

Zaključno druženje, potem pa razlaz. Lepo letenje v lepem dnevu.

Dopoldne vesoljni potop in vse kaže, da danes ne bo nič. Pa vseeno pogledam Aladina, ki pa napoveduje popoldan razjasnitev in celo sonce. Malo mi gre na smeh, ampak ko pokliče Boris, da bi popoldne šli na Koreno, sem seveda takoj za. Če le ne bo ulivalo. Pokličem Erza in smo “zmenjeni”.

Še dva norca (Planinšek in Gošte) se odpravljata na jug (na Lijaku je že sonce…) in Erzo (ki ne verjame, da bo popoldne res kaj) ju usmeri name. Ko pokličeta,  je zame prezgodaj in ju skenslam. Bom raje počakal na četrto in Koreno. Pa me okoli 14h pokliče Erzo, da je že na Razdrtem (s Planinškom in Goštetom ), ker ga je na obrate baje pognal Gorazd !

Ko se slišiva z Borisom je vse od Primorske do Karavank že v soncu, vleče lep J in cilj je spremenjen – Kovk. Na poti v Logatec se še koordiniram z Andrejem, ki pa se odloči za Nanos s Tomom.

Andrejev skok z Nanosa

V Logatcu prestopim v kangooja k Špeli in Borisu in gasa od zadaj na Kovk. Na startu idealno, mogoče malo šibko, ampak takoj postaviva. Boris v tangicah potegne svojo kraljico prvi, potem pa Špela raztegne še meni in lepo hrbtno odletim v prvem poskusu.

Desno do Podrte in tu se matram in drajsam in nabiram (Boris je že kmalu nad grebenom), dokler se končno ne spravim nad greben. Spodaj je bilo bolj ozko in sunkovito, ko pa sem enkrat nad grebenom, so dviganja bolj enakomerna in široka. Naberem do 1050, ko se od Čavna vzdolž grebena pripelje Erzo in me podreza, da gre naprej na Nanos. Usmerim se za njim, v bistvu gre dol zelo počasi, ampak ko se nasloniva na pobočje nad Vipavo (jaz sem pred Plazom, Erzo nad -za njim), gre samo še dol. Ko se približujem Turi, sem že tako nizko, da se odpeljem samo še na travnik preko avtoceste, kjer pospravim in počakam na Špelo.

Zoranov let

Erzo se obrne in odpelje nazaj do Vipave.

Erzov let

Ko me Špela pobere, gremo še po Borisa, ki pristane malo za Vipavo.

Borisov let

Potem pa še na čajček in kavico v picerijo v Vipavo in domov. Ne moreš verjeti, kakšen zaključek dneva, glede na jutranje namakanje :-).