Danes pa je bil adrenalinski dan…

Zjutraj v LJU sneži in na Primorskem burja tolče na vijolično (so pa ceste doli suhe 🙂 ). Nevidni mi  pove, da doli ni šans za nič. Nikjer. Nekako sredi dopoldneva govorim z Erzom in mu povem, da nisem našel nobene luknje v SLO (v upanju, da sva za danes opravila). Pa pravi, da je na terenu in naj ga kličem kasneje, da po njegovem ni brezupno (“Koreno mogoče…”). Pokličem kasneje (v SLO situacija enaka, samo še bolj mede v LJU in je vse še bolj megleno) v upanju, da sva za danes opravila. Pa pravi, da bi na Korenu pa res mogoče bilo in se dobiva v Horjulu (jaz naj pridem malo prej, da mu poročam, kako je z meglo in vetrom:-) ).

Pa grem res tja. Vidi se, mede tudi ne preveč, le veter je narobe (S – piha od s Korena dol…). Javim situacijo in predlagam Jereb, ki bi bil za tak veter. Dobiva se na križišču v Podlipsko in z obema avtoma do Podlipe. Piha po dolini gor, ne premočno, sneži ne premočno, vidi se (ne premočno :- ) ). Erzo ponudi, da greva z njegovim gor, da ne bo LC večino odvozil, če ne bova letela.

Do Smrečja je cesta še znosna, ko zavijeva proti Ulovki, sva pa v snežni idili.

Sežna idila

Erzo šiba, da kar nervozen ratavam (poslušava Iztoka Mlakarja). Pravi, da ima zimske gume… Ko zavije po klancu dol proti Jerebu pa je sneg skoraj deviški (mogoče ena špura pred nama). Malo me skrbi za nazaj gor, ampak Erzo že ve, saj je terenski človek (v teh krajih, ne kje na Primorskem 🙂 ). Parkirava pri kamnolomčku in gor na zasnežen travnik (15-20 cm frišnega snega na nekaj podlage).

Veter idealen, sneži idealno, vidljivost malo manj idealna (ampak se vidi do podna). Vtaknem se v tangice in začnem postavljati. Erzo mora nazaj v avto, ker je pozabil vzeti padalo 🙂 . Ko pride, mi razgrne do konca, potegnem naprej in sem v zraku.

Preletim kmetijo in gre počasi, počasi naprej. Snežinke mi tolčejo v oči, da glavo kar sklanjam in gledam večinoma dol. Če bo šlo tako počasi naprej, ne vem če pridem čez spodnjo polico… Pa me malo pošejka in dvigne in gre malo hitreje naprej. Občasno je čutiti sunke SV, ki prbijejo z leve strani Podlipe. Ko sem z bogato višino le nad dolino, zavjugam malo tja in sem in pristanem na koncu polja pri mostičku do LCja.

Zoranov let

Hitro zmečem coto skup, da mi je ne zamede in gledam kje je Erzo (kolikor vidim skozi sneženje in megličavost…). Končno prileti in pristane zraven mene.

Erzov let

Zmeče skup še svoje padalo in v LCja. Zdaj greva gor po direktni cesti, ki je res strma in še bolj zasnežena. Malo sem nervozen (zlasti na ovinkih), ampak LC pridno pleza v strmino do glavne ceste (Ulovka-Smrečje) in potem še malo po ravnem in dol do Jereba.

Erzo premeče robo v enoprostorca in hoče speljati, pa mu začne vrteti kolesa in vse kar sodi zraven. Malo nazaj in končno mu zagrabi in počasi odpelje gor po zasneženi cesti. Malo počakam, vklopim 4×4 in L in kakšnih 100m varnostne razdalje za njim, če bo imel težave. Ko je enkrat speljal, mu gre odlično in kar izgine za ovinki. Malo pod lovsko kočo ga zagledam na vrhu klanca, da je obtičal. Ustavim dobrih 50m  pod njim in čakam. Poskuša speljati, pa predna kolesa samo vrti v prazno. Naenkrat začne počasi drseti nazaj, čeprav se sprednja kolesa še vedno vrtijo naprej. Zadnja zablokirano drsijo po kolesnici nazaj. Prestavim v R in LC začne iti nazaj, ne iti, tudi LC kar drsi, resda dosti bolj počasi. Erzov avto se počasi približuje in že vidim sliko, kako se (malo več kot  po enem letu(! ) z novim LCjem, ki še leto ni star (!) ) kotalim v graben, ko me bo zbil s ceste). Erzo med tem razmišlja, kako bi kar skočil iz avta (“a takole bom končal… sploh ne pri letenju, ampak takole v avtu…” pove kasneje…). Ko pridrsi do mene, kar glasno butne z zadnjim odbijačem v moj prednji  (ker tudi jaz drsim nazaj je mogoče le kakšnih 5 km/h razlike) in me zrine iz kolesnice. To pa LCju zapaše in na mestu obstane in nepreklicno zadrži Erzov enoprostorc naslonjen na moj odbijač.

Greva iz avtov in tudi pomisliva ne, da bi ju še kaj premikala. Mrak se že dela in Erzo reši situacijo hitreje, kot bi si človek sploh lahko predstavljal sredi te popolnoma zasnežene in strme vukojebine: Mirko bi bil čisto blizu, če ne bi bil v Čatežu… Nekaj klicev sem in tja in že kličeva najbližjega kmeta v Smrečju, ki zalaufa traktor s ketnami in plugom in vso zimsko opremo in je v dobrih 15min. rikverc pri lovski bajti ! Priklene enoprostorca in ga odvleče, ne da bi trznil. Jaz sedem v LCja in ga zalaufam (samo probal bom, dokler se ne vrne traktor še po mene…) in kar sam odpelje gor po drsalnici, kot da sploh ni snega :-). Pri lovski pokličem in Erzo ustavi dol odhajajoči traktor in že sem gor na glavni cesti.

Midva naprej proti Smrečju, gazda pa iz varnosti za nama. Oba vozivo čisto grižavo in to še, ko prideva na glavno cesto (ki je sicer asfaltna, ampak tudi že vsa zasnežena). Šele od Podlipe naprej malo pospešiva (ko je samo še moker asfalt), da se ne ohladi kava pri BJju 🙂 .

Da bo dan do konca adrenalinski, mi zvečer na parkingu še nekdo prereže zadnjo gumo 🙂 …

Erzu danes nekako ni preveč. Še ko mu povem, da se je javil Ščuka, da bi šel na projekte (“raje 10 min. na kakšnem novem, kot pa 1 ura na Lijaku” je moto Nevidnega danes), ga preveč ne gane in vošči dobro letenje. Potem pa se s Petrom malo bolje skoordinirava in predlaga Žbevnico (ki bo super…). Ko s tem ciljem seznanim Erza, se takoj omehča (“to pa je dobra izbira…”) in sva zmenjena za ob 12.00 na Železniški.

Mega danes (še) ne more (1.delovni dan…), Manca malo pofirbca kam gremo in že sva z Erzom na poti čez Kubed na Gračišče.

Ko se dobimo z Nevidnim, malo tuhtamo, kje bi šli na Žbevnico (čez Buzet ali zadaj čez Rakitovec), pa Nevidni predlaga, da skočimo na Kikirikija pogledat, kakšen je veter. Seveda je naprej vse jasno.

Gori piha dovolj močno (žal malo z leve – V ). Najprej vrabec v roki, potem pa bomo mislili na goloba na strehi (Erzov moto). Erzo potegne robo ven, midva s Petrom pa se zapeljeva v dolino, odloživa njegov avto in nazaj gor. Erzo na startu čaka svojo 2.klaso (je ravnokar nazaj zložil 3.klaso), ker je mnenja, da bo z njo bolje odjadral trenutno situacijo. Postavimo, Erzo odleti (ne ravno vzorčno), zavjuga in scuri na pristanek (s 1.klaso 🙂 ).

Erzov let

Potegne Nevidni, zavjuga in scuri na pristanek.

Potegnem coto, lebdim proti vetru z delno mokro coto, zavjugam in scurim na pristanek.

Zoranov let

Malo se je cota pa le posušila. Pospravimo in gor po LCja.

Sedaj se odločimo, da gremo od zadaj čez Movraž in mimo Rakitovca. Ko pridemo na maloobmejnega za Zavojem, piha. Vzhodnik. Kar močno. Dovolj močno, da je Nevidni mnenja, da bo na Žbevnici premočno in Erzo mu kar pritrdi. Najbolj pa je tega mnenja policaj, ki pravi, da bo sigurno premočno in naj gremo raje nazaj (samo da ne bi bilo treba izpolnjevati formularjev za prehod za 0,83 €).

Obrnemo nazaj, dostavimo Nevidnega avto v Movraž in gasa gor mimo Treh očk na start.

Piha idealno po smeri in moči. Takoj postavimo. Prvi uspe odleteti Nevidni, ki ga liftne gor in zajadra levo-desno. Potem je v zraku Erzo in zajadra levo-desno. Potem potegnem coto še jaz in zajadram levo-desno. In takole suvereno vsi trije jadramo levo-desno (resnici na ljubo, onadva kakšnih 10m nad mano). Potem pa začne rositi. Vedno bolj. Ko mi že malo nadležno škreblja po kupoli, se odpeljem čez dolino proti Kikirikiju in pristanem na travnik pri Movražu (cota se sploh še ni posušila od sodre zadnjič, zdaj pa bo spet čisto mokra…).

Zoranov let

Ko zlagam, najprej dežuje, potem pa samo še rosi. Onadva pa kar jadrata nad startom. Erzo toplanda prvič.

Erzov prvi

Pa spet starta in drajsa naprej. Nevidnemu je počasi zadosti (pol ure?, več? – nikoli ne bomo vedeli, ker je Nevidni… no, imamo pa Erza, ki si vse to zabeleži v svoje bukve: bilo je 33 min :-)) in pristane poleg mene.

Po postaji milo zaprosi Erza, naj toplanda, ker se njemu že mudi potom družinskih obveznosti. Erzo velikodušno pristane (čeprav bo zato izgubil nekaj dolžine leta…) na predlog in čez nekaj minut še dobesedno.

Erzov drugi

Ko pospraviva, je Erzo še tretjič v zraku, Ščuka pa moli, da ne bi slučajno scuril pod start, odlaufa do avta in zviiiizzzz. Končno Erzo toplanda tretjič.

Erzov tretji

• Tom Pavlič : Oho… tu ste pa celo jadral! Bravo! [27.01.2014 18:13]
• 2.Rok Brdnik : Zdravo !Kaj gremo jutri kaj skupaj v zrak !? tel 031326500
  Rok ( iz Portoroža) Lp [27.01.2014 18:57]
• 3.Zoran Gaborovič : Če bo vreme, lahko… [27.01.2014 20:06]

Potem pa kar nekaj časa preučujem lokalno vaško zgodovino in točke učnih poti v okolici, da Erzo končno pride dol z LCjem. Predno obrneva dokončno proti LJ, še v ugašajoči svetlobi dneva ogled potencialnih startov v okolici (in res najdeva nekaj 🙂 ).

Pa še skok z avtoceste po včeraj pozabljeno Matejino kapo v AvioPub, ki pa je danes ves temačen in zaprt in nedostopen…