Ker imamo še čas,  predlagam še ogled najbližjega starta Plešivice.

V dežju kar počez po gozdni cesti čez polomljene veje in vedno več snega za sosednji hrib do lovske koče. Start je ob koči in je tudi lep (samo vse je sluzasto in blatno in temačno…). Veter malo meša, še največkrat z desne, vendar je smer in jakost v glavnem OK.

To bi lahko bil sicer drugi novnov danes, vendar ima Luka absolutno prednost in odločno povem, da ne bom letel. Luka me malo spodbuja in se poskuša držati nazaj, ampak želja premaga in se odloči ZA. Z Matejo mu hitro postaviva. Prvič je spet preveč ponižen s coto, ki je tudi že vsa mokra in težka, v drugo pa odlaufa, dokler ga lepo ne odpelje ven.

Malo gledava za njim, pa vidiva, da kmalu potegne ušesa (najbrž zunaj spet dežuje ?).

Odpeljeva se dol v vedno močnejšem dežju. V pravem nalivu ga pobereva izpod zidance v vasici Dolnji Kot.

Lukov let

Vsi smo veseli kot radio :-). Še nazaj po njun avto in razlaz po nepričakovano luštno/adrenalinsko/družabnem mokrem dnevu (citiram Matejo) 🙂 🙂 .

Pravi Erzo, da je treba napisati, četudi se ni letelo, ker stik s padalom pa je bil…

Zjutraj MM sporoči da je na Vremščici že premočno (?!). Ob morju je sonček, Istra kristalno modra… Veter močan J čez vso SLO (Krim 11/21 m/s, na Konjiški sunki celo 46 m/s (!?) ). Postaje v Istri javljajo samo kakšnih 4-6. Predlagam Istro Erzu (in v odgovor MM), pa Erza sploh ne zanima (je včeraj fajn letu…). Mega pa je na dopustu in takoj za. Cilj je Kaštelir, če pa bo preveč J, pa Srbani.

SLO se že taja, ko se odpeljeva proti KP. Ko se spustiva proti sončnemu KP, pokliče Pavlič in se prijavi. Ko ga počakava pri Mercatorju v KP, prijavi še Zdravka Bajca, ki ga je snel s Kikirikija (baje je bilo močno…). Oba se zbašeta v LCja in gasa na Y in čez viadukt Mirna in na prvem izvozu ven na Novo vas in nazaj na Kaštelir. Vmes še falimo en kolovoz, popravimo smer in končno pridemo na blaten Kaštelir, kjer piha pravokotno z leve 6-7/9,5.

V dolini močvirje in (zelo verjetno) neprevozen kolovoz, zato samo obrnemo in nazaj do Y in čez viadukt in pri prvem izvozu desno in na Srbane. Parkiramo za pokopališčem, malo pogledamo in smer kaže Ok (res pa piha…). Še pred startom nazaj po robo (Pavlič, Zdravko, jaz) in na startni pomol. Mega je mobilna vetrna postaja, midva s Tomom se pripraviva in vpneva. Zdravko bo počakal, da vidi, kako se bo razvilo. Vreme se je popolnoma pokvarilo in je tmurno (oblaki zaprli vse nebo). V dolini pod startom sama voda in blatni travniki…

Tom potegne in dvigne in ga sune nazaj na trnje. Mega in Zdravko ga obirata, jaz čakam. Veter je kar pojačal. Mega meri samo še nad 8, sunki pridejo do 13,2. Pavlič se odloči da ne. Jaz pa bi še kar malo počakal. Ker veter noče popustiti, Mega predlaga, naj odneham. Še malo čakamo in nakladamo, pa nič bolje, zato tudi jaz naberem in do pokopališča v zaveterje, kjer Tom že pakira. Pospravimo in nazaj v KP. Še na kavo nismo šli v Istri…

Ko odloživa Toma in Zdravka v KP, gor proti Kraškemu robu. Ker so zastavice ob cesti čisto mirne, v mraku predlagam še postanek na Rožarju. Tu pa ni mirno, čeprav piha idealno gor. Žal 6-8/9,5 (no, vseeno je manj kot na Srbanih 🙂 ) in mi nekako ni. Tudi Mega odsvetuje, zato nazaj v LCja in proti Uncu.

Lep izlet na toplo in sonček (vsaj v začetku). Pa še več kot stik s padalom je bil. Bili smo že vpeti in Toma je tudi prestavljalo 🙂 .

Danes je Čretnik tisti, ki spravi jato na obrate. Erzo sporoči, da Čretnik vabi v kombi na Lijak, ker bo super. Najprej malo oklevam, ker nisem povsem prepričan (opcija je jadranje na Glemu…), ko pa še Magični Mačkon (MM) potrdi udeležbo na Lijaku, je jasno, kam gremo. Tudi Mega je takoj za, v igri pa je še Manca, ki bi kasneje prišla dol, če res bo.

Ob 11.10 v Čretnikov kombi na Železniški, potem na Uncu zastoj, preden poberemo Mega. Ko se prevalimo čez Razdrto, pa sonček in pomlad v Vipavski. Na pristanku poberemo še MM-a in gasa gor.

Na startu je. Je. Vse super, razen blatne packarije (tudi dolina se povsod svetlika od stoječe vode po travnikih in poljih). Sonček, veter postopoma raste, malo počakamo, potem začnemo postavljati.

Prvi je Kante, Čretnik starta drugi z deviškim Icepeak 7 iz tovarne, potem   Erzo, Kavčič, Gorazd in jaz. Najprej rahlo na levo, pa vidim, da so skoraj vsi na desni  (Gorazd ne – zato pa bo scuril) in odvijem na desno pobočje in najprej lepo sledim ostalim. Meni se zdijo dviganja ozka in vsakokrat, ko hočem obrniti, sem čez pol obrata že zunaj, ali pa si ne upam zavrteti in delam osmice (vsakokrat, ko me rahlo rukne, pogledam kupolo in se spomnim Vogla 🙁 ). Erzo, Kante in Kavčič lepo nabirata zadaj nad mano, jaz pa kar drajsam na isti višini in vsakokrat, ko nekaj naberem, potem spet izgubim. Naenkrat mi vsega zmanjka (Erzo kasneje pravi, da je takrat zaprlo in res nehalo delati…), zapeljem se na V rob in se tu še 10 min grebem nad drevesi za vsak izgubljen meter. Ko sem že nizko (vidim, da dva pristajata na Modelarski…), se odpeljem na blaten pristanek in zložim na asfaltu.

Zoranov let

Nad grebenom vse črno in zaprto (kot da se pripravlja najhujša pomladanska nevihta). Iggy pravi, da je za danes konec. Takrat prdivja Luka Slak in spodbuja za gor. Jaz sem za gor, vendar samo za šoferja za Čretnikov kombi. Iggy s sinom (planirata tandem, če še ujameta…), gardist iz Čretnikove skupine (ki je tudi scuril in gre še enkrat), Luka (ki je ves našpičen) in jaz. Gor grede me spodbujajo, naj grem še enkrat, pa mi črnina in nekaj padalcev tik nad pristankom preženeta te želje. Napaka (samo tega še ne vem)!

Odpeljem kombi dol, vmes Manco seznanim s tekočo (črno) situacijo :-), pa pravi, da se je itak že odločila, da ne pride. Ko zapeljem na pristanek, je tu tudi Gorazd v totalni depresiji (že drugič scuril na Lijaku) in “prodaja” vso svojo opremo. Poleg njega so tu že Kante in še nekaj Čretnikovih. Z Gorazdom tolaživa drug drugega, Kante pa priliva olja na ogenj. Potem pokliče še Erzo, da je pristal v Rožni dolini.

Erzov let

Gorazd gre po njega, počasi pristajajo še drugi, med zadnjimi Slak in gardist (ki sta pozen start fantastično izkoristila), Mega in MM in na koncu Kavčič. Mi, ki smo na tleh, pa vse to dogajanje opazujemo s foušijo, ki je premo sorazmerna času prizemljenosti (ali obratnosorazmerna dolžini lastnega leta…).

Ker se Štajercem nič ne mudi, z Erzom prisedeva Slaku in smo 1-2-3 na Vrhniki (dobesedno !!) :-). Neverjeten dan ! Nekateri so bili debele 2 ure v zraku…

Po petih dneh prisilnega neletenja je danes kriza že huda. Z Erzom tipava voljo drug drugega. Kljub izrednim razmeram po vsej državi in rahlemu dežju v LJU, volja je in se zmeniva za 14h. Cilj je Unc. Tam je žled podrl en steber in delno polomil drugega pod 400 kV daljnovodom, kjer je “potencialen start” (včeraj je bila, zaradi pravega vetra, idealna prilika zamujena). Mega sporoča, da daljnovod že popravljajo.

Pogled na pokrajino ob avtocesti je res grozljiv (kot po jedrski eksploziji). Na Uncu je takoj jasno, da do “potencialnega starta” pri daljnovodu ni možno (delavci, sneg, zapora ceste…).

Pobereva Mega na hišnem pragu in od zadaj proti tolažilnemu startu na Orljeku. Pol hriba je zasutega s podrtimi drevesi, tako da ni šans, da bi se prebili z LCjem malo više, pa tudi smisla nima, saj piha narobe (SZ). Predlagam Primorsko. Erzo in Mega se strinjata z izletom (za letenje sta skeptična…).

Od Postojne do Čebulovce drevesa, kot iz stekla, cestne škarpe kot ledeni slapovi. Od Kozine naprej sneg izginja, jača pa burja… Osp – burja piha od zadaj na izvozu – neuporabno. Dež pa je do sem skoraj popolnoma ponehal. Erzo se spomni na Pavličev Rožar.

Pri cerkvici piha malo premočno za naš okus, čeprav je smer skoraj v redu. Naprej na Kikiriki. Mogoče bo S start. Vreme turobno mračno in oblačno.

Na standardnem startu trakci kažejo idealno J smer (!), izmerimo 9/13,6. Gremo malo na sprehod po grebenu in na ogled bunkerja. Ko pridemo nazaj smo si vsi enotni, da manj piha (namerimo sunke le do 9). Erzo zalaufa po 2.klaso in začne postavljati z Megovo pomočjo, čeprav začne rahlo kapljati.

Potegne in ga liftne malo nad start in se počasi pomika vzdolž grebena. Vidi se, da je na startu idealen veter (J), v zraku v resnici močan JV, saj komaj leze naprej. Jaz, v cota klasi (z Megovo pomočjo postavljanja in razpletanja štrikcev v rahlo nastajajočem mraku),  kmalu za njim pripravljen. Kaplja vedno močneje. Potegnem naprej in ga stabiliziram in preveriva štrikce v zraku in stopim v zrak. Erzo je nehal jadrati ob grebenu in je že daleč zunaj, nekje  v višini mejnega prehoda. Malo še zavjuga in pristane.

Erzov let

Jaz direktno ven, gre počasi, vendar drži. Ko pririnem nad dolino, že pošteno škreblja po padalu. Malo zavjugam in pristanem na travniku zraven Erza.

Zoranov let

Hitro zmečeva skupaj, ko je Mega že pri naju. Na poti nazaj v ledeno dobo še malo podražimo Magičnega Mačkona. Leteli smo 🙂 …