Čeprav me včeraj Ivanščica (Erzov predlog) ni preveč mikala, je danes to ostala edina izbira: tudi Luka Štusej je za in nazadnje tudi Mega 🙂 . In grem seveda tudi jaz.

Pri Rutarju Štus prevzame breme fure (sem nekam zmatran in sem mu max. hvaležen) in gasa Štajerska -> (Ptuj) -> Cvetlin, kjer prisede “šofer” Marko -> Ivanec -> vrh Ivanščice.

Smo med prvimi, “JLou” je že tu (ne da bi Mega kaj vedel o tem ???), se pa hitro nabirajo množice padalcev in gledalcev (praznik v Hrvaški). Kmalu ni več prostora za opremo razpakirat. Mega je sicer prvi na vzletni pisti, pa potem samo počiva ob strani, medtem ko prvi startujejo. Ne kaže preveč spodbudno, saj se večina prvoodletenih drajsa okoli starta in ne nabere kaj dosti. Veter pihne, pa spet ne, baze se gostijo in so občasno kar strašljivo nakuhane…

Potem odleti Erzo, pa Mega, pa po dolgem premisleku še Štus. Potem pa jaz (ne po dolgem premisleku, ampak ko se uspem pripravit, kot se spodobi 🙂 ).

Najprej malo naberem, potem pa se začne matranje in drajsanje na nivoju starta in pod njim. Občasna gneča v zraku me pošteno nervira. Na grebenu levo (kjer naj bi se dalo nabrati….) je pravi rodeo. Potem pa le dobim en enakomeren steber in naberem do 1600. Zanešen je nazaj za start.

Na vrhu se odločim, da se odpeljem čez. Erzo se javi s 1900 iznad starta, da je takoj za mano, pa še Mega in Štus. Peljem se ven nad ravnico (zgubim 300 m) in dobim krasno dviganje in kar vrtim in vrtim in vrtim visoko pod bazo do 2200 (Erzo in Mega sta že globoko pod mano :-), kakšno veselje 🙂 !! ). Jaz se držim bolj JZ, Erzo in Mega pa bolj proti Z. Štus pa se itak vozi zgoraj v višavah od ene do druge baze in komaj kdaj zavrti 🙂 .

Malo pred Zabokom (in avtocesto) dobim še eno krasno dviganje. Vrtim in vrtim, dokler nisem že na 2500. Začne me skrbeti: 1.) ker sem že v prvih meglicah baze, pa še kar gre gor 2.) ker sta se Mega in Erzo odpeljela naprej dosti niže in pošteno izgubila in sta nekje v nižinah spodaj nad avtocesto (zdajle ju še/spet vidim, Štusa sem izgubil…). Mogoče pa ni dobro, da sem tu gori (nedovoljena višina ?, nevaren oblak ?…) – ta razmišljanja pomenijo moj konec.

Poiščem modrino med bazami in se odpeljem tja in začnem zgubljati višino.  Nobenega ne vidim več. Po postaji sprašujem za nasvet, kam naj se obrnem (vzdolž AC proti J ali na Z). /Na primerjavi svojega in Erzovega tracka kasneje vidim, da sem prav v tem trenutku peljal pravokotno čez Erza (daleč spodaj 🙂 ). / Dobim samo odgovor, naj grem bolj desno, ker bom proti J scuril /čeprav Erzo spodaj nabira pod mano prav v smeri vzdolž AC !…/. Zavijem bolj desno proti SZ  (naravnost naprej proti Z je gričevje z gmajno, za katerim pa je že Sotla in Bizeljsko…) v smeri doline Tuheljskih Toplic, Tuhelja in Kumrovca (tega, kje sem in kam se obračam, seveda v zraku ne vem 🙂 …). S tem naredim nepopravljivo napako, saj odslej samo še curim do bridkega konca na križišču pri Tuhelju (razen malo vrtenja 100m nad bazeni Tuheljskih Toplic, ko že lažno upam…).

Zoranov let

Zoranov let

Po postaji se, scurjenec, javim ostalim, pokličem Marka in mu pošljem koordinate.

Čez slabo uro je pri meni, po naslednji se poslovim od njega v Cvetlinu, potem pa na AC do ZG. Erzo javi, da sta s Štusem pristala pri Krškem /kasneje vidim, da sta letela točno nad mojim vikendom v Sromljah 🙂 !!!! /.

Erzov let

Erzov let

Štusov let

Štusov let

Vtipkam koordinate in sem kmalu pri njiju.

Še Štusov filmček leta

Pa še po Mega, ki je pristal nekaj km bolj Z, naprej od Škocjana (po svoji samostojni špuri).

In smo vsi veseli kot radio na poti proti centru SLO 🙂 🙂 . “…naj si zapomnim ta dan… let mojega življenja …”

Ker imam popoldan in naslednje tri dni NOTAM, bi rad dopoldne še izkoristil vsaj za kak skok. Erzo je prišel z Madžarske šele zjutraj, tako da nanj ni za računat. Kličem Luka, pa ni odziva, potem pa zbudim Matejo, ki je hitro za akcijo (popoldne so itak spet nevihte napovedane). Ker je V, više močnejši, predlagam Sv.Lovrenc. Tudi Luka je medtem že za.

Na pristanku obračamo hrbet skoraj jasnemu in sončnemu dopoldnevu (od koder prihajamo) in gledamo v temne oblake tik nad Lovrencem 🙂 . Z LCjem gor in nazadnje še na levo po ozkem kolovozu, ki je v precej slabšem stanju, kot se ga spomnim (žled pa to…). Zaparkiramo na izravnavi in pešaka mimo koče do cerkvice ca 15 min.

Gor mleko baze, spodaj se vidi dolina, delno osončena. Takoj postavim, Luka tudi. Mateja ni odločena, saj začne rahlo kapljati. Potegne Luka in malo posili čez rob in je v luftu. Potegnem jaz in noče cota gor in me Mateja zaustavi, da imam zataknjene veje med štrike. Pomaga mi otrebiti padalo in potem še dva poskusa, da se končno zabrišem čez poličko in odletim. Vidim, da piha po hribu dol. Nekaj kapljic, malo zavijugam in se odpeljem proti pristanku. Luka na tleh visoko nadletim, se odpeljem do Žabelj in nazaj na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

Z Lukom pospraviva, Mateja pa se odloči za ne in pripelje LCja dol.

Zjutraj pošlje LukaK SMS povpraševanje po preddežnem letenju. Seveda sem za (samo še z bicikla do doma moram 🙂 ). Predlog Grmada. Ko se uskladiva katero Grmado misli (Grmada-Šmarna, Polhograjska Grmada, Grmada nad Planino, da ostalih ne naštevam…), sva zmenjena. Slivnica 5/7,5 V.

Na Železniški se mi priključi (logistiko bo rešil Mega :-), opozori pa na podobno situacijo kot zadnjič – ko je na startu pihalo z vseh smeri…) in do bal. Pri balah piha SZ od Grčarevca 🙁 in to pri tleh kar konkretno. Malo modrujeva, potem pa gor pogledat.

Na startu piha 0-močno V-malo levo-malo od koderkoli… Od zadaj (to bi bil SZ), pa samo za en droben hipec. Torej ni tako kot zadnjič 🙂 . Še malo modrujeva (termika bo prevladala tisti SZ, saj se že vidi, ….) in postaviva. Vzorec se ponavlja. Luka mi da prednost.

Ko potegnem prvič v trenutku pihanja od spredaj, ga lepo dvignem, potem pa se mi zdi, da je padalo kar uplahnilo in prekinem. V drugo potegnem in sem v luftu in me začne kar spuščati ob pobočju dol. En močan ruker naprej (se že veselim, da bo zdaj termika), kot da hočem narediti preval naprej, potem pa spet nič. Usmerjen sem v levo, pa me nese samo bočno ven – in predvsem dol. Ko sem že nad travniki, padanje malo pojenja, tako da lahko lepo zaobrnem v smeri Grčarevca in stopim na tla.

Zoranov skok

Zoranov skok

Moj najkrajši let/skok z Grmade 🙁 . Med pospravljanjem pride Mega, Luka pa javlja, da je zgoraj veter od spredaj čisto ponehal in da piha pretežno od zadaj. Malo še čaka, potem pa pospravi in pride z LCjem dol. Posloviva se od Mega in na Vrhniko (na Zavrh ?).

Tu ugotoviva, da se ekspresno kuha in prihaja nevihta, tako da zaključiva za danes…

Erzo, Ščuka in Uki pa na Madžarsko. Žal za materialno zgodovino ne bo dokumentov, kako se je odrezal Nevidni MM 🙂 .
 –
Erzov komentar leta: “0b 5:00 z Vrhnike, ob 5:11 na Vrhniki!”
Že pred Blatnim jezerom vletimo v ploho, toda vreme bo! Pod hrib na katerega se zdi, da je eden redkih madžarskih štartov na katerega se pride z avtom, pridemo 11:20, ravno ko nam uidejo gor. Mehankarja in še enga mimoidočga sprašujemo za pot (ut). Prvič pride v poštev slovensko-madžarski slovarček, ki ga imam že dva meseca v izposoji. Ko odpovejo vse besede, pride v poštev še kaka nemška beseda, ki jo pozna Madžar in mi, ne da bi se tega zavedali. Prevoz pride posebej po nas tri, predstavlja nek ruski? visoko nasajen kamionček, ožje medosne razdalje. Ut, ki to ni, predstavlja v zemlji zvoženo pot, ki ima od prej ozke 0,3m globoke kolesnice, zdaj pa med grmovjem dedec vozi tako, da ne zapelje vanje. Ko se hrib postavi pokonci, se peljemo po zdrapani poti iz katere štrlijo pol meterske skaline ali žive skale naklona tudi 50 stopinj (!) na katere se to vozilo vzpenja kot kaka koza, s tem da pred tem stisne sklopko, da je vzpon na vsako skalo še bolj učinkovit in energičen. Uki in Magični zadaj na kasonu se borita proti stresenju, ruzaki so se itak pomaknili na zadnjo planko, poskrbeti je treba najprej zase. Take vožnje pa še ne! Na štartu vetra ne manjka. V zraku je vetra več kot običajno v Braziliji. Z Magičnim letiva z Istvanom Vargo, ki ima 1x za nama, pod nama dviganje. “Greva”, k njemu: to pa zgleda tako, da se obrneva v veter v katerem stojiva, njega pa v vrtenju prinese k nama… Potem, ko oba dobim za več 100 m pod sebe, rinem pod prve slabe baze, bočno na veter, ki jih srečamo, (sicer edino vidim nad štartom, do katere pa ne prideva, dan je v bistvu brez baz), onadva pa tam vstran kasirata dvig, da pridem pod njiju in se začne… mal še cviknem jezero za nami, ko sem nizek in sem na tleh. Magični 168 špure, kar je glede na xc contest najdaljši danes, skoraj do romunske meje. Ob 21.15 smo vsi štirje v avtu in z Romuni, ki so jih polne ceste, se odpeljemo na 700 km dolgo pot proti Sloveniji. Hvala Zazi!
Erzov let

Erzov let

Komentarji (6)
  • 1.Jernej Zdešar : Šele ko povečam zemljevid, vidim kolk deleč se greste igrat! In kolk časa je trajala iskalna akcija? [14.06.2014 06:03]
  • 2.Sergej Gluhodedov : Majku mi se ti da…. [14.06.2014 07:15]
  • 3.Domen Kastner : Ooo…Saj nekaj hribov pa le imajo 🙂 [14.06.2014 07:41]
  • 4.Andrej Erznožnik : predstavlej si vse tiste Romune na cestah Slovenije in Madžarske – pa še letet ne grejo, pa se tolk daleč vozijo….[14.06.2014 13:19]
  • 5.Jožef Rabič : Pizde!
    [14.06.2014 15:26]
  • 6.Air Traffic : Tole je pa res daleč, lepo 😀 In dobra zgodba. [14.06.2014 20:16]

 

Urošev komentar leta: Škoda da ni bilo nekaj Cu več,kajti mislim da bi potem tudi jaz uspel tja do 100-tke,tako pa brez sreče po prvem dvigu.Nagajal tudi GPS,vzlet drugače13:20 pristanek 15:05.
Ukijev let

Ukijev let

Vseeno navdušen nad pokrajino in verjamem da je to “instant Brazilija”.Mogoče še kdaj…
Komentarji (1)
  • 1.Luka Padalc : Like za tako dolgo pot do tja in nazaj 🙂 [14.06.2014 17:07]

Danes je za dopoldan pred poslabšanjem še nekaj možnosti. Zjutraj pokliče Erzo že ob 8h, da gre na teren (Cerknica) in če naj vzame robo s sabo. Seveda sem za – pridem dol za Slivnico ali Grmado (ali karkoli že tam okoli, kar bo na napovedani V…).

Ko ga pokličem, je že na poti nazaj na Vrhniko in mu nekako ni več za stvar (jutri je v planu Madžarska in …). Pokličem Mega, ki se mu Grmada zdi še smiselna.

Med potjo je že viden močan razvoj in zapiranje z Z. Ko prideva na Planinsko polje, je iz minute v minuto slabše in že grmi. Mega mi predlaga Orljek za tolažbo in sva že tam.

Postavi mi postavi coto, medtem ko se preobuvam. In v tangice in potegnem po travi in ga ne spravim dovolj gor. Od Unca že grmi in pihne od zadaj. Še enkrat in zalaufam in sem v luftu. Na koncu travnika na pristanku je pastir, na srečo delno položen, tako, da rahlo zabremzam tik pred njim in dvignem noge, da ga preletim, predno pristanem…

Zoranov skok

Zoranov skok

Tolažba je pa le bila…