Vreme je danes bolj tako, tako. Z naj bi čez dan naraščal. In ni nobenih velikih obetov za letenje. Erzo ni za akcijo, Mega se tudi odloči za počitek. Jaz razmišljam o nečem majhnem, samo da skočim – Koreno (tam je NOTAM 🙂 ), ali Samotorica.

Na poti na Vrhniko še enkrat podrezam Erza, pa je že napol v komi. Zapeljem na Samotorco, pa piha od zadaj – SZ. Potem se odločim pogledati na Strmco (recimo kratek H&F na Petriča) , čeprav je v Postojni 3/6,5 J.  Pokličem še Samsa,  pa nima časa.

Na Strmci kar piha (izmerjeno 4,5-7/9,2 J na startu. Glede na sveže včerajšnje izkušnje z močnim vetrom, se mi ne zdi pretirano 🙂 . Vzamem najlažji komplet z Nuptsejem in gor. Z mislijo na včerajšnjo strmino in obtežbo se mi danes zdi, kot da hodim po ravnem in brez opreme 🙂 .

Na vrhu piha še malo močneje 5,5-8/10,3 . Piha konstantno z rednimi močnejšimi intervali. Bom malo dvigoval in vadil hrbtni start v močnem vetru… V tangice in oprema in šele na koncu začnem postavljati Nuptseja. Postavim skoraj zaprtega in ga razprem v enem šibkejšem intervalu. Čakam na take intervale in dvigujem. Včasih ga lepo dvignem, včasih kar noče gor, pa mi ga spet malo sfedla, ampak zdi se mi, da ga že malo bolje obvladujem, kot včasih (da ne bo pomote: moj namen je lepo ga dvigniti in odleteti, samo mi ne rata 🙂 ).

Končno se enkrat poklopi: dovolj dolg šibkejši interval, lepo dvignjeno in stabilizirano padalo in se obrnem in stopim v zrak. Takoj me liftne gor in dinamika me kar dviguje z 1,5-3 (23 m2 padala !! ). Najprej je bil moj cilj, da zajadram ob pobočju in pristanem pri avtu, ampak sedaj rinem samo ven, ker mi je premočno, da bi vijugal ob pobočju… Dvigne me za kakšnih 100m, potem pa sem dovolj zunaj, da me začne spuščati. Piha pa še vedno močno… Šele nad hišami Strmce sem dovolj nizko in veter popusti, da si upam obrniti, zapeljati nazaj in potem z nekaj vijuganja pristati na uradnem.

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim in do ceste. Do križišča pri Lohači ne ustavi nihče od mimo vozečih, tako da potem samo še nadaljujem po makadamu do avta.

Pa je bil res celoten H&F (čeprav nisem računal na ta drugi del in nisem prižgal trackerja 🙂 …

Končno se je vse poklopilo, da tudi jaz lahko grem na Madžarsko (nov start pa to 🙂 …).  Ščuki potrdim, še Mega shecam, da vzame dopust, Erzo je itak  100%.

Ob 5h v LJU prisedejo v LCja. Mega prevzame volan in gasa proti Budimpešti. Miciki damo še lokalna navodila do Vertesszolosa, kamor nas vodi brez problemov, potem pa vklopita luknjičavi spomin Ščuka in Erzo, da vdenemo pravo pot na pristajalni travnik pod gričkom. Smo prvi.

Ko se natovarjamo, pride prvi domačin, ki zmiguje z glavo za današnje razmere: močno… Že spodaj res kar piha. Pot gor je takšna, kot je Erzo strašil (Erzo in Ščuka drugič tukaj, midva z Megom prvič). Po začetnem položnem delu skozi gmajno se spremeni pot v zelo strmo in neizdelano, mestoma blatno in spolzko. Če ne bi imel palic (Erzov nasvet, ki ga upošteva tudi zase), najbrž ne bi prilezel do starta. Ko se končno položi in pridem na čistino strmega starta, pride še Mega in mi odnese rukzak teh zadnjih nekaj metrov, ko že spuščam dušo…

Na startu smo prvi. Malo počivamo, potem, pa pridejo prvi Madžari in začnejo pripravljati padala za startom. Tudi mi jih posnemamo in imamo kmalu nabrana padala in opremo, pripravljeno za start. Start se vedno bolj polni in gneča je popolna (50+ padalcev ?). Piha 6-8/11,5, sunkovito z vmesnimi kratkimi prekinitvami, delno s strani. V zraku bazice kar šibajo čez nebo. Mi štirje skeptični.

Prvi Madžar (ki je pravkar prlaufal gor)  takoj postavi in potegne in odleti v rotorje in šejkanje. Potem pa dolgo nihče. Po dolgem času jih še nekaj poštarta v vetrovnih pavzah. Večinoma komaj lezejo naprej proti vetru, občasno koga tudi rikverca, nabere nihče ne kaj dosti. Erzo in Ščuka sta tudi že pripravljena na startu. Meni je še premočno (na neznanem terenu), pa tudi štartanje lokalcev in njihovo premetavanje po zraku mi ni spodbudno. Mega se viteško odloči, da me bo počakal.

Končno ena skupina jadrajočih nabere in izgine za startom. To spodbudi Ščuka in Erza, da že skoraj odletita, pa ju nov sunek spet ustavi. Potem se umakneta s starta. Občasno kakšen domačin atraktivno odleti. Ko začne prihajati nad nas edini temen (nevihtni ?) oblak, ima Ščuka dosti in na hitro potegne in odleti (in se pridruži tistim, ki se že guncajo nad startom). Erzo oddrema, dokler črna baza ne gre mimo in spet odkrije sonce, potem odleti še on.

Kaže, da se je zadeva vseeno malo stabilizirala (ni več tako sunkovito), čeprav je še vedno na momente močno in počasi gredo v luft še preostali. Tudi jaz se pripravim in potegnem in sem v zraku, Mega takoj za mano.

Kakšne pol ure drajsam sem in tja nad startom. Zaradi vseh potencialnih logističnih problemov nimam nobene želje, da bi kam odletel, pa tudi nabrati kaj dosti ne morem. Uživanja ni prevelikega, zato se po slabe pol ure zapeljem nad pristanek.

Pogled s pristanka na start

Pogled s pristanka na start

Zoranov let

Zoranov let

Erzo in Ščuka sta nabrala in že odletela, spodbudim po postaji Mega, naj tudi on poskuša odleteti, saj je za avto in logistiko že poskrbljeno. Pa kljub spodbudi pristane nekaj minut za mano zraven mene.

Mega na pristanku

Mega na pristanku

Pospraviva.

Še en pogled gor na start

Še en pogled gor na start

Erzo javi, da je pristal po cca 17km, Ščuka še kar v zraku proti JV. Miciki dava Erzove koordinate in se nama kmalu pridruži.

Erzov let

Erzov let

Potem pa čez pol Madžarske sledimo nevidnemu MM pod Erzovim vodstvom po manjših in večjih lokalnih cestah (in tudi avtocestah). Na koncu nam sproti posreduje koordinate, da se mu približamo, kar se da. Pod večer ga poberemo sredi peščenega kolovoza madžarske depresivne ravnice 130km stran od starta.

Okoli 2h ponoči smo doma.

 

 

Erzov komentar leta: Petič na madžarskih štartih, drugič tule. 5:00 Vrhnika. Smo zgodnji in prvi pod štartom 10:20 in na štartu 10:55, kjer veter prbija iz strani, sunki 11 (izmerjeno). Lokalni matador in od danes tudi rekorder štarta 250 km, sicer prihaja bos na štart, toda danes nima časa za take hece, saj je spodaj videl naš avto. Obut pride na štart in takojci štarta, da ga krivi tja po luftu v močnem vetru. Preden odleti s pogledom ošine Ščuko in mene. Tip se počuti ogroženega. Ko bi vedel, da sva cvikača, ki ne upava štartat
Komentarji (1)
  • 1.Jasna Lalic : spet dobra ideja ampak škoda za let! srečno naslednji pot! [02.07.2014 10:05]