Tudi Edvin je scuril, tako da Rajko pobere najprej njega na letališču. Ko sem na cesti,  že pripeljeta mimo. Še enkrat na zgornji start.

Sedaj je obrnilo bolj na Z. Ščuka pristane pri avtih. Odleti Edvin, jaz malo povadim hrbtno dviganje 🙂 na Z pobočju, potem pa v zrak, spet na JV pobočju, ker je veter obrnil nazaj. Naslednja ura jadranja je vsega po malem: najprej krasen steber do 1100, ko pokrije, komaj preživim pod spodnjim startom, pa se rešim in na koncu spet naberem. Vmes javi Erzo, da je, po pristanku v Postojni,

Erzov prvi let

dobil štop do Senožeč, Edvin pa je tudi tam pri cestninski pristal. Rajko po njiju. Prideta še Manca in Slak, ravno ko se za Vremščico naredi grda temna baza, ki začne zaugati. Ni mi všeč, zato se odpeljem ven čez letališče proti Škocijanskim. Lepo drži do ceste in občasno še dvigne (zauga nazaj proti Vremščici?), potem pa se udre in pristanem nazaj pri avtih.

Zoranov let

Rajko je kmalu z LCjem pri meni, ko pospravim, pa počasi pristanejo še Erzo,

Erzov drugi let

Edvin in Ščuka (zadaj je že res grdo – nad Postojno je že pravo neurje…).

Rajko nas je malo pofotkal: https://plus.google.com/photos/115605553297007606218/albums/6033398175485171409?banner=pwa

Tudi Manca pristane pri Divaškem pokopališču, Slak pa nekaj za njo tudi tam nekje…

Po dolgem času je spet poletel Mare 🙂 s svoje standardne lokacije H&F, ki pa ima zabeležen sam F del 🙂

Maretov let

Tom Slejko pa tudi H&F na nove lokacije

Slejkov let

Kot včeraj, je bila tudi danes jata razsuta. Nekateri sploh niso leteli, drugi pa odleteli daleč izpred hišnega praga

Emilov let

Erzo in Uki sta vrtela v daljnem Posočju

Erzov jutranji

Erzov let

Erzov popoldanski let

Erzo in Uki se odločita za Posočje (Soča Outdoor), Mateja in Luka in jaz smo za bližje lokacije. Mega bolan. Na koncu se odločimo  za Kovk (kljub potencialnim popoldanskim nevihtam).

Na startu ob 12h idealen veter, sonček, v zraku praktično nikogar (Sašo Slabajna). Postavimo in v zrak: jaz, pa Mateja in Luka.

V zraku močni stebri in še močnejše luknje. V začetku hitro naberem do 1400, se usmerim proti Hublju, pa sem že malo za Podrto pod grebenom. Sicer popravim na Hublju, ampak naprej se spet udre. Raje obrnem. Še enkrat vmes naberem do 1300, pa sem pri Podrti, po obratu pri startu, že skoraj v podnu. Komaj se rešim in naberem do 1100, potem dobim še rahlo dviganje pod nastajajočo bazo (nebo se hitro zapira) bolj zunaj in se odpeljem proti Vipavi. Dol gre kot po klancu, ko se naslonim na pobočje pod Plazom, komaj kaj piskne, drajsam do konca in scurim pri piceriji v Vipavi.

Zoranov let

Mateja in Luka še kakšne četrt ure vozita ob grebenu (vmes je govora o grdem črnem oblaku, pri Nanosu je že vse črno in tudi zagrmi). Za toplandati je premočno in pristaneta pri Anji.

Ko prištopam do tja, dobim prevoz pri zmajarjih za gor in rešim avto. Ko sem spet dol in se tolažimo s hrano in radlerjem, se začne nebo spet odpirati in nekaj padalcev lepo mirno in visoko jadra nad Kovkom (prišli tudi z Lijaka). Mogoče smo res malo prehitro začeli…

Najprej tudi mi razmišljamo, da bi šli še enkrat in šele na Colu se odločimo, da gremo raje na drug start – na Strmec nad Malim Poljem. Mateja se javi za šoferja.

Zapeljemo se skoraj do kmetije in poševno nazaj čez pobočje na start. Piha 6-8/10,1->9, v idealni smeri po travniku gor.

Postaviva in Luka kar odleti. Malo nabere nad start in jadra sem in tja. Malo se mi zdi močno (za cota klasse brez gasa), ko pa Luka pove, da gre lepo naprej (15) brez gasa, potegnem še sam.

Majhno zavozlanino na desni kmalu rešim in se peljem naravnost ven. Lepo drži in dviguje in naivno si domišljam, da bi se danes mogoče lahko odpeljalo čez Col.  Še pred Rizenberkom me že pogoltne tako močno, da se raje obrnem in pristanem na travnikih Malega Polja.

Zoranov let

Luka se je tudi odpeljal ven še z nekaj večjo višino, pa se mu zgodi enako in nekaj minut kasneje pristane ob meni. Čudovito okolje.

Še predno pospraviva, je Mateja že pri naju. Ker je še dan, se čez Podkraj zapeljemo še na Strmco.

Piha premalo, da bi nas dovolj zdražilo, zato pa z Lukom hecava Matejo, da naj prvič preizkusi Lukovega Pija. Res se pusti prepričati. Pripraviva ji padalo in prvič tudi v tangicah potegne in zajadra sem in tja ob pobočju (no, malo bolj zunaj, sicer bi kar nabrala, tako pa zgublja metre pri vsakem zavoju). Še predno sva dol, pristane na standardnem pristanku.

Vsi zadovoljni zaključimo večer ob sladoledu v LJU. 🙂 .