Današnja napoved je še vedno takšna kot smo jo vajeni zadnji teden in še par dni več ampak s to razliko da z občasnimi padavinami… Doma nikakor ne zdržim več treba je it nekam pa čeprav samo v izvidnico.

Peljem se proti Zahodu in si ogledujem nekaj svojih ogledanih “punktov”. Ponekod premočno, nekje piha narobe tako nadaljujem proti Severu in si mislim: če ne drugega bo to nedeljski izlet ogledovanja okoliških krajev.

V Ledinah zagledal tablo Mrzli vrh. Zavijemo kamor me vodi smerokaz nadaljujem pot proti njem. Sodelavec mi je že sporočil, da je Mrzli vrh v megli ampak me je vseeno gnalo tja ker po tej poti še nisem prišel nanj. Itak gori gosta megla tako da nimam tam kaj iskati. Spuščam se nižje proti Breznici in se moram ustaviti tam kjer sem že stal pred leti v Breznici nad Žirmi.
Piha 45° iz leve tja do max 2-3m/s. Megla ima tu neko mejo a se zapre in odpre v intervalih 5 min. Težava je le razmočen  teren in staro padalo, katero pa se nazadnje izkaže še za zelo sposobnega 🙂 . Vmes pokličem Zorana kakšne razmere so imeli ko so odletavali oni in izvem, da so tokrat še ugodnejše, namreč oni so imeli veter čisto iz leve.
Vaščan je v skrbeh kaj tako opazujem tod okoli, kateremu razložimo da opazujem meglo da odletim s padalom s čimer se strinja in odkoraka dalje. Oblečen v tangice s čelado na glavi čakam da rosenje nekoliko poneha.

Po 15ih minutah dočakam ta trenutek in razgrnem staro cunjo in pazim, da je ne vlečem preveč po razmočenem terenu. Razštrikam štrike, se hitro vpnem in potegnemo saj je okno brez megle odprto. Fino! Abstinenčna kriza je mimo. Letim 🙂  Ko priletim nad dolino začne kapljati po meni. Shit to ni ravno ugodno tak da poskušamo obremenjevat krilo kolikor znam in po minutki sem na tleh na močvirnatem travniku.

Do tokrat me kaplje v zraku še niso ujele tako, da je bilo letenje v (rahlem) dežju zame prvič.

Pospravim razmočeno plahto v vrečo in odkorakam nazaj do avta ter na zasluženo pivo 😉

Do zadnjega trenutka nisem verjel, da bom danes sploh letel. Juhej!

Komentar leta: DEVETI DAN:
Včerajšnji osmi dan je bil od zjutraj oblačen z veliko vetra, malo dežja dopoldne in z nevihto – fronto, zvečer.
Danes pa je na vrsti letenje! Kot vsak letalni dan se odpeljemo na paddock, kakor imenujejo plac, pisto znotraj pašnika in beseda pomeni prav to: pašnik. Veter naj bi popoldne nekaj pojačal.

Sam se hitro zrihtam in štartam v bistvu prvi zares, razen Gartha, ki trenira, se uči vinčat potem pa z M6 dol ne more več. Danes so se vrnili domača Kari Roberson in Bruce Marks ter Amerikanc Gavin Mcclurg – leti Xalps, ki so zadnje dni poniknili. Toda njihov nov vinč se pokvari!

Zahodna pista izgleda tako, da te vlečejo 500 m proti Z, nakar džip zapelje na glavno pisto, ki je orientirana na JZ in po njej naprej, ki se v celotni dolžini steza 3 km.

Prve baze med kopreno se delajo, preden me potegne. Odpenjam na istem mestu kot nazadnje, s 330 m in sicer na ovinku, ali je možno da prav vozeči džip vsakič sproži termiko? Na 15 km prvič do baze, nakar se držim desno, levo je kot bi odrezal gosta cumulusna oblačnost, ki je tedaj še idealna. Prav zato na 45km skoraj scurim, ker je sam rob tiste oblačnosti po katerem se vozim čudno scufan, da nazadnje vložim kviskota in se zapeljem ven pod črno bazico in res me vzame 150 m nad tlemi gor. Itak, da goni in klofa,kot še nikoli tukaj, Nemec, ki študira tukaj, pa vrže rezervo, ko faše kravato. Potem začne tisto prej omenjeno na levi divjati v višine. Na 70 km sem še na robu, saj se dogaja za mano, ostali bežijo dol, jaz pa stisnem še teh 30 km z vožnjo zunaj in čim nižje, v enem momentu se zdi, da lije samo 10 km za mano.

Erzov let

Na poti iz polja (45 min hoje) splašim lisico.

Primčev let