Zjutraj krasen dan in ob 11h že na startu. Množica nepregledna. Tekmovalci še sploh niso prišli. Tisti, ki prvi štartujejo v glavnem curijo (tečajniki, šole…).

Najprej malo pomodrujemo v vročini (pridruži se nam tudi Boštjan Svetlin z Vesno), potem Boris postavi, da bo pripravljen, ko bodo prvi pobrali. Ko prvi res začnejo nabirati, je Boris hitro v zraku.

Ostali trije še naprej opazujemo množico in modrujemo, malo tudi z mimoidočimi Slovenci … Boris nabere in se odpelje nad Kruševo do spomenika in potem pririne nazaj, ko se od zadaj začne zapirati in temniti. Ko še zagrmi, vodstvo skensla današnjo tekmo, ob prvih kapljicah pa tekmovalci (pa tudi ostali) večino robe spravijo pod šotor. Ostane pri nekaj kapljicah, potem se izboljša. Boris javi, da je pristal in da bo poskušal s štopom nazaj.

Borisov let

Padalci ponovno začnejo odletavati in sedaj tudi večinoma pobirajo. Postavimo tudi mi trije. Potegnem prvi in ko sem v zraku in se zbašem v sedež, ugotovim, da mi eden od nožnih trakov vleče čez kokon, ki ga tako ne morem zapreti. Hitro poskušam popraviti, kar me stane prva dvigovanja in začnem curiti. Pozabim na kokon in se začnem reševati, pa sem generalno vedno bliže tlom. Kakšnih 300m nad tlemi le dobim rahlo stabilno dviganje in zavrtim in vrtim in vrtim… in sem na 1600. Mega in Manca sta tudi že v zraku (1800) in se umikata črnini zadaj ven proti dolini, kjer jaz vrtim. Ko se ujamemo, sta kakšnih 200m nad menoj in mi bežita proti ravnini (Krivogaštani). Ko naberem na 1900, grem tudi jaz za njima. Ker sta kakšnih 300-400m nad mano, mi vedno bolj bežita, ko pobiram  in vozim za njima. Zato pozabim nanju in sam vozim proti Prilepu, v glavnem nad glavno cesto. Vsake toliko popravim ob kakšnem dviganju pod. Slabo vreme prihaja za nami (v bistvu bežimo). Nekaj pred Prilepom, ko spet pridem v “lepo” dviganje, Mega po postaji javlja Manci in meni, naj gremo dol, ker se je začelo močno kuhati in zauga. Ker je dviganje res vedno močnejše, potegnem ušesa in kar nekaj minut še vedno s cca 1+ dviguje. Potem le začnem zgubljati in pristanem nekaj pred Prilepom na požeto polje med jato štorkelj (ki tudi pristajajo 🙂 ).

Zoranov let

vizualizacija leta

Ko pospravljam, okoli mene pristane še kakšnih 10 padalcev (tudi z ušesi…).

Mega in Manca sta tudi na tleh.

Megov let

vizualizacija Megovega leta

Še vizualizacija Megovega in Zoranovega leta skupaj:

oba leta skupaj

Boštjan in Vesna pa prihajata proti Prilepu na večerjo (Boštjan potem sploh ni startal, ker se je poslabšalo) in nas mimogrede naloži.

Skupaj zaključimo letalni dan v Makedonski kuči na specialitetah…

25.07.2015 1.49 ponoči. Stojimo v dolgi koloni avtomobilov (večinoma turistov, ki odhaja proti Makedoniji in morda naprej v Grčijo) cca 200 m pred izhodno mejno kontrolo iz Srbije v Makedonijo nekaj pred Kumanovim. Čakamo že pol ure in vsaj še enkrat toliko bomo, saj se kolona pomika zelo počasi. Srbska obmejna policija vsak potni list poskenira, kot ga je tudi 6 ur prej, ko smo (tranzitno) vstopali v Srbijo iz Hrvaške. Baje da je treba imeti natančen nadzor nad pretokom na meji: da vsak (turist), ki je bil pri vstopu v Srbijo evidentiran, državo tudi evidentirano zapusti. Sicer se zgodi kaj ??

Ko čakamo, na desni ob cesti v smeri mejnih objektov opazim verigo lučk, ki brezskrbno poplesavajo v temi. Še ostali pogledajo v to smer in vidimo, da se cesti s travnika ob njej približuje kolona ljudi… nekateri imajo majhen nahrbtnik, drugi boršo, nekateri nič. Najprej se nam zdi, kot da so to neki pohodniki – verjetno kakšen spominski pohod… Ob 2h ponoči ??!

Potem vidimo, da koloni ni konca, to je neskončna kača, ki se vije iz teme iz makedonske strani in prihaja v soj cestne razsvetljave ob mejnem prehodu. 200 m od oboroženih srbskih policajev, carinikov, vsega varnostnega obmejnega sistema !!! Prvi stopijo čez obcestno ograjo in nekaj jih s telefoni nazaj poslika prihajajočo kolono. Gledamo in nam nič ni jasno. Sopotnica v angleščini vpraša, kdo so, od kod prihajajo. »Iz Sirije«, je odgovor, »Bežimo pred vojno. A smo že čez makedonsko mejo?«…  Potrdimo, da so že čez in ne moremo verjeti, kar vidimo. Hitro potegnemo še svoje telefone in posnamemo tole:

exodus

   https://www.youtube.com/watch?v=IbqL6F4Fq8Q

Od zadaj pa še kar prihajajo novi in novi. Na grobo se nam zdi, da mora biti vsaj 300-400 ljudi. Nekateri nadaljujejo naprej v Srbijo kar po glavni cesti, nekateri še v koloni ob njej. Zdi se nam, da sanjamo. Pa se avtomobilska kolona pomakne rahlo naprej in spet smo v »našem svetu« v nadaljevanju igrice.

Ko policist pol ure kasneje pomembno skenira naše potne liste in jih natančno pregleduje (mogoče smo iskani teroristi ?), tudi pogleda ne, ali so v avtu isti ljudje, kot na slikah v dokumentih. Sploh ne dvigne glave, kaj šele da bi se ozrl in pogledal na kolono, ki je 200m stran od njega prišla iz teme in v njej spet izginja (no lučke še vedno brezskrbno utripajo). Pa najbrž niti ni razloga, da bi dvignil glavo, saj ta kolona ne namerava ostati v Srbiji, ampak hoče naprej, tja nekam v obljubljeno deželo EU….

Važno je, da on odigra svojo igrico…

Zapisal Zoran

P.S.: kakšen dan kasneje nam Mile na startu pove, da imajo vsi ti begunci možnost prostega prehoda čez makedonsko ozemlje, vendar ga morajo zapustiti v največ 48 urah. Pa da so ti begunci skoraj brez izjeme izobraženci, intelektualci,… revni ostajajo v vojni… Vendar makedonski državljani beguncem ne smejo ustavljati ali jih kakorkoli prevažati, sicer jim grozi zaporna kazen ?!  (Tudi padalci smo opazili, da s štopom za vračilo v bazo ni več lahko) !?

Pa še to: Mile pravi, da ljudem (v Makedoniji, mogoče je mislil tudi širše…) ni povsem jasno, ali so to res begunci, ali gre za načrtno islamizacijo Evrope (EU ?) ….!!!!!!!!!!

Tudi danes ne morem pred poldnevom nikamor. Edo že pritiska, ker bi rad šel čimprej – na Gorenjsko. Jaz pa gledam proti Gorenjski razvoj iz avta, gledam na kamerah, gledam napoved – in me vedno manj mika tja. Še spodnji konec SLO malo raziščem, pa Mega že poroča o grmenju in črnini proti Postojni.

Edino luknjo še kaže radarska slika  proti Vrhniki in po posvetu z Domnom (ki je tudi že s padalom na standby) se odločimo za Slevico.

Z Edom vsak s svojim avtom v Horjul, pri Športni k Domnu in gor na start.

Zadaj razvoj, proti Krimu vse zastrto in temno (že dežuje?), nad Horjulom še bazice in sonček. Piha na trenutke močno, vendar lepo gor J-JV (pri Športni je pihalo dol – S).

Edo takoj postavi, malo balansira v močnem vetru in spelje. Z Domnom ga opazujeva: ga kar drži in začne nabirati proti visoki karfijoli levo. Občasno spet močni sunki in meni je vedno manj. Tudi Domen okleva, ko pa se Edo umakne od karfijole po grebenu proti Korenu, začne postavljati: danes se bo očitno dalo jadrati (kar mu doslej tukaj še ni uspelo). Mene sploh ne vleče in iščem še kak bolj konkreten razlog, zakaj ne bi šel: ja občasno spet močno prbije in zašumijo drevesa…

Pomagam postaviti Domnu, ko Edo javi, da je pristal kar zgoraj na travnikih pri Korenu in da ni glih za uživat. Ampak Domna to ustavi samo za trenutek. Pripravi se do konca, v močnem vetru kar nekajkrat dvigne, da končno spelje in zajadra pred stopnico, kjer ga lepo dvigne.

Grem do avta in skozi Koreno po Eda.

Edov let

Edov film leta

Domen se zapelje nad nama proti Samotorci. Midva dol z vmesnimi težavami z zavorami Domnovega avta (no, težav z zavorami pravzaprav ni, ker zavore v bistvu ne naredijo več ničesar 🙁 … težave imava midva … 🙂 ). Nekako Edo le pripelje v dolino kjer pobereva Domna na travniku pred Vrzdencem.

Domnov let

Potem pa še na zaključno druženje na Vrhniko, kjer se pridružimo Slaku. Ampak za danes je letenja konec…

Prvi pokliče Edo za popoldansko akcijo (no, v resnici je bil prvi že včeraj Domen s predlogom za današnjo  akcijo v smeri Kobale, pa z današnjo preusmeritvijo na Smuk, kamor so šli Domen, Mirko in Iskra – zame žal prezgodaj). Potem se tudi Manca pridruži nam popoldancem…

Ob 14.30 pod Ambrotom (z dvomi o pravi izbiri starta med potjo na pristanek): Manca, Edo in jaz. K Edu in gor. Jaz še malo lobiram za vrh Krvavca – ali pa vsaj Hotel, da bomo višje, ampak saj se nima smisla gor fijakat – bomo že pobrali 🙂 🙂 .

Na startu vročina za umret in občasni sunki gor. Prej grozeči in nakuhani oblaki počasi izginjajo (pa s poseke se jih bolj malo vidi 🙂 ). Na vrhu poseke postavim najprej jaz in potem še malo hlajenja v senco. Prideta dva tandemista s klienti, šoferko in psom. Gredo pred nas in odletijo (no, ni bilo najbolj prepričljivo…). Potem pa mi.

Potegnem prvi, nekaj za mano Edo in potem še Manca. Takoj iz poseke na levo in močan V me popolnoma ustavi, zruka in v kotanji še klofne padalo. Bolj ven in potem zacurim proti Ambrožarju; V roba ne uspem doseči. Nad Apnom samo nekaj rukerjev gor, do Grajca in tu začnem drajsati in nabirati. Tudi Edu se godi podobno in je kmalu na Grajcu. Le Manca se je uspela obdržati nekaj više za Grajcem. Vse razgonjeno in zrukano, čeprav dobimo občasna močna dviganja (tudi do 1200 naberem), više gori postane neužitno (inverzija, skozi katero ne pridemo ?). Ko mi klofne padalo za 1/3, neham in se odpeljem bolj ven, kjer je bolj mirno (čeprav še vedno močan V). Više gori nekaj padalcev prihaja z V (Mickotova jata je bila na Golteh in nazaj) in kaže, da lepo jadrajo, čeprav občasno koga pošteno strese. Končno začne Manca odrešilno godrnjati, da je to vse skupaj kr neki in se vsi takoj strinjamo, da gremo na pristanek. Prvi pristanem jaz

Zoranov let

vizualizacija leta

in na pristanku pozdravim Slaka, ki ga na koncu sploh  ni več mikalo iti na start, potem Manca in na koncu še Edo, ki je imel vmes en rodeo vložek in se je po njem še nekaj časa miril v zraku…

Edov let

Edov film celotnega leta

Edov komentar leta: prf..
Sem pa mislil da sem imel bolj hudo zapiranje na 45:38,
Zmeraj ko pogledam kako svoje zapiranje na videu, imam občutek da ni bilo nič posebnega, po pristanku imam pa polna usta popolnih in frontalnih zapiranj 🙂

No, kaže da danes ni bilo vseeno, kje si startal in bi se bilo vredno fijakati malo više 🙂 . Tudi glede na pripovedi in tracke drugih, ki so startali na Krvavcu in leteli, leteli…)…