Zjutraj krasen dan in ob 11h že na startu. Množica nepregledna. Tekmovalci še sploh niso prišli. Tisti, ki prvi štartujejo v glavnem curijo (tečajniki, šole…).

Najprej malo pomodrujemo v vročini (pridruži se nam tudi Boštjan Svetlin z Vesno), potem Boris postavi, da bo pripravljen, ko bodo prvi pobrali. Ko prvi res začnejo nabirati, je Boris hitro v zraku.

Ostali trije še naprej opazujemo množico in modrujemo, malo tudi z mimoidočimi Slovenci … Boris nabere in se odpelje nad Kruševo do spomenika in potem pririne nazaj, ko se od zadaj začne zapirati in temniti. Ko še zagrmi, vodstvo skensla današnjo tekmo, ob prvih kapljicah pa tekmovalci (pa tudi ostali) večino robe spravijo pod šotor. Ostane pri nekaj kapljicah, potem se izboljša. Boris javi, da je pristal in da bo poskušal s štopom nazaj.

Padalci ponovno začnejo odletavati in sedaj tudi večinoma pobirajo. Postavimo tudi mi trije. Potegnem prvi in ko sem v zraku in se zbašem v sedež, ugotovim, da mi eden od nožnih trakov vleče čez kokon, ki ga tako ne morem zapreti. Hitro poskušam popraviti, kar me stane prva dvigovanja in začnem curiti. Pozabim na kokon in se začnem reševati, pa sem generalno vedno bliže tlom. Kakšnih 300m nad tlemi le dobim rahlo stabilno dviganje in zavrtim in vrtim in vrtim… in sem na 1600. Mega in Manca sta tudi že v zraku (1800) in se umikata črnini zadaj ven proti dolini, kjer jaz vrtim. Ko se ujamemo, sta kakšnih 200m nad menoj in mi bežita proti ravnini (Krivogaštani). Ko naberem na 1900, grem tudi jaz za njima. Ker sta kakšnih 300-400m nad mano, mi vedno bolj bežita, ko pobiram  in vozim za njima. Zato pozabim nanju in sam vozim proti Prilepu, v glavnem nad glavno cesto. Vsake toliko popravim ob kakšnem dviganju pod. Slabo vreme prihaja za nami (v bistvu bežimo). Nekaj pred Prilepom, ko spet pridem v “lepo” dviganje, Mega po postaji javlja Manci in meni, naj gremo dol, ker se je začelo močno kuhati in zauga. Ker je dviganje res vedno močnejše, potegnem ušesa in kar nekaj minut še vedno s cca 1+ dviguje. Potem le začnem zgubljati in pristanem nekaj pred Prilepom na požeto polje med jato štorkelj (ki tudi pristajajo 🙂 ).

 

Ko pospravljam, okoli mene pristane še kakšnih 10 padalcev (tudi z ušesi…).

Mega in Manca sta tudi na tleh.

 

Še vizualizacija Megovega in Zoranovega leta skupaj:

Boštjan in Vesna pa prihajata proti Prilepu na večerjo (Boštjan potem sploh ni startal, ker se je poslabšalo) in nas mimogrede naloži.

Skupaj zaključimo letalni dan v Makedonski kuči na specialitetah…