Po Dolomitih smo sicer vsi bolj ali manj zadovoljeni, ampak ker bo čez vikend baje slabo, je treba danes vseeno nekam. Glede na močan Z in nezainteresiranost nekaterih članov jate skličem Britof ob 13h za Gozd (tam bo baje manj vetra…).

Na Britofu prisede Delux v LCja, Igor in Faaca vsak v lastni režiji na pristanek in v skupni režiji na start, medtem ko midva dobiva prevoz posebej.

Na startu veter ne preveč stanoviten. Malo čakamo in modrujemo, le Faaca se kmalu odpravi in ekspresno scuri na pristanek.

Zato mi še naprej modrujemo, dokler ne pride manjša skupinica (Ciril & Co.), ki se odloča med Kriško in Gozdom in na koncu postavi. Ciril odleti in kar navije malo nad start. To nas spodbudi, da takoj postavimo.

Startam jaz precej atraktivno, se odguncam ven iz poseke in malo vrtim in curim in scurim na pristanek, kjer so že vsi oni od prej…

Igor je nekaj minut za mano na tleh in Delux še nekaj za njim.

Totalna curaža, ampak v zraku pa smo le bili..

Danes napovedan JZ. Dopoldan se nam nikamor ne mudi, saj kasnejši štart obeta lepše letenje.

Okoli 12h se spravimo na gondolo

in se spet malo sončimo na terasi.

Občasno si ogledujemo start.

Veliko padalcev je na J startu pod gondolo, nekaj jih še čaka in vztraja zgoraj na V startu, čeprav piha od vrha Col Rodelle sem, kar bi pa na koncu slemena v pobočju bilo celo v pravi smeri. Kakšen tudi odleti, vendar bolj neobetavno curijo v dolino. Ugotovimo pa, da nekateri nabirajo robo in odhajajo po cestici dol v sedlo.

Nekaj po 13h se tudi mi spravimo na S stran za kočo, kjer piha gor, tako da se odločimo startati kar tukaj. Mega in Erzo in jaz postavimo, Faaca in Igor se še obotavljata, ko Mega odleti. Sprva je še kar obetavno, ko pa nad sedlom zavije v levo, dobi po dolini za Col Rodello takšen veter od spredaj, da ga gunca in zaustavlja, da se še King komaj prebija naprej.

Erzo je takoj za njim v luftu in ga še bolj premetava in zaustavlja, vendar se tudi on prebije za hrib. Vidimo, da imajo tudi vsi tisti, ki startujejo na sedlu kar veliko težav. Mega uspe javiti, da je po tej varianti očitno precej zrotirano…

Vanja in Igor takoj pospravita, jaz sem že čisto naštiman in mi kar ni, da bi se lotil pospravljanja. Na koncu le zbašem robo na hitro v nahrbtnik in za njima pod gondolo na J start (tiste gladke in strme trave dol), kjer so sedaj vsi padalci, ki so bili prej kjerkoli (na startu, na terasi, ki so ravnokar prišli…). Tisti, ki niso na travnikih, pa drajsajo pred startom in nad njim sem in tja v gostih rojih. Kar mineva me, da bi šel v zrak. Z pa piha kar močno in z desne.

Na položni izravnavi Vanja in Igor najprej pomagata razplesti zapletenega soseda, potem pa pomagata postaviti še meni. Potegnem in stopim v zrak in se začnem izogibati ostalim (imam občutek, da se drugi meni ne in kot da nihče ne upošteva pravil). Počasi naberem v zgornji del gužve, kjer je malo redkeje. Tudi Faaca in Igor sta v zraku. Faaca kmalu izjavi, da mu je dovolj te gužve in se odpelje nazaj proti travnikom pod Sassolungom. Jaz sem že skoraj na tem, da se odpeljem ven in v dolino pristati, ko Vanja javi, da je tam skoraj sam in da lepo dela.

Takoj se odpeljem za njim in tudi Igor je v tej smeri – pa še veliko drugih. Res tu zavrtim in nabiram pred pobočji Sassolinga. Nepopisno lepo, čeprav preveč blizu ne upam, saj je ob stenah spet veliko padal. Takrat enkrat Mega javi, da ima zadosti in da gre na pristanek.

Spet ima Vanja zadosti gneče in se odpelje proti V čez Passo Sella v J steno Selle, Igor za njim, jaz za obema.

In končno začnem uživati do konca (smo skoraj sami). Vozim blizu sten (kjer sem včasih tudi kaj splezal…) in mi je kar tesno pri srcu. Vanja mi pove, kje naj nabiram in takoj sem nad zgornjim platojem. Zapeljemo naprej čez Val Lasties na Sass Pordoi in v Z steni nabiramo. Potem pa naprej čez Passo Pordoi do Belvedera, kjer z Faacom že precej izgubiva. Igor je ostal zadaj in bolj nabira.

Za Belvederom ne dela nič, zato se Vanja zapelje naprej proti Marmoladi, jaz pa le dobim nekaj dviganja in veliko dolinca in se obrnem proti  Canazei-u in pristanku. Včasih gre zelo počasi naprej, vendar brez problemov pristanem pri Megu na travniku.

Med pospravljanje klepetava s Kantetom (ravnokar prišel), Erzo pa javlja, da je vmes zasilno pristal malo nad sedlom, kjer smo hoteli najprej startati in potem tu takoj tudi  ponovno startal .

Ko pospravim, pride tudi Faaca, ki je pririnil malo pred pristanek.

In potem pristane še Igor.

Zadnji je Erzo po drugem delu, ko smo že vsi v kamperju.

 

Še vizualizacija letov

 

 

Danes smo vsi zadovoljni in se res veseli odpravimo proti domu, kjer smo okoli polnoči…

Nepričakovano in na hitro organizira Faaca Dolomite (Igor javlja z lokacije in glede na napoved da bo kičasto…).

In smo v avtodomu pri Faacu ob 6.00 še Igor in jaz. Na Vrhniki Erzo in na Uncu Mega in via Canazei.

Faaca ta svoj apartma goni okoli ovinkov, kot da je športni avto (»jest da je športni, ali i formula 1…«). Okoli 11h smo tam. Zaparkiramo,

toaleta in prehranjevanje in gondola na Col Rodello.

Štart na V že zabasan, množica se še pripravlja ob kavici na terasi. Piha S, SV. Tudi mi čakamo, da bo še malo bolj delalo.

Prvi ne zdrži več Erzo in pobegne na start. Nekaj za njim še Mega in potem še preostali trije. Postavimo med sedežnicami in v luft: jaz, Igor in Faaca.

V začetku spušča, potem spredaj pred hribom proti Canazeu dobim dviganje in naberem. Tu še vidim Faaca, ki nabira bolj proti Col Rodelli, kjer je tudi večina padalcev. Še eno dviganje dobim nad Lupo Bianco, ki me zanese precej proti Selli, pa me v bližini prelaza ustavi S veter. Spet zgubim in spet dobim lep steber nekje nad startom, da naberem na svojo max višino danes na 2900. Odpeljem se čez vrh Rodelle proti Z vzdolž doline Val di Fassa, dobim še nekaj dviganj, generalno pa zgubljam. Ko sem že nizek nad robovi doline, obrnem in se z dolincem ekspresno zapeljem nazaj do Campitella in pristanem na uradnem pri gondoli.

Erzo javlja, da lovi avtobus nekje pri Moeni.

Pospravim in odnesem robo v naš premični apartma in nazaj kibicirat na pristanek. Faaca pristane nekaj kasneje.

Med pospravljanjem po postaji javlja Rusc (Cingerletov kompanjon), da je padalec padel pod Z Sassolungom in s Faacom sproživa reševalno akcijo (in se ubadava s pretvorbo dobljenih koordinat o lokaciji padca…)…

Igor pristane še čez nekaj časa.

Nazadnje še Mega.

Vsi trije so naredili veliki krog čez Marmolado. Veseli ko radio (zadnji trije, Erzo nekaj manj, jaz še najmanj…)…

Še vizualizacija letov.

 

Potem na večerjo

Zvečer tarokiramo in se v poznih nočnih urah spravimo spat.

Po poldnevu tipično že živčen, ali je kje ugodno za letet. Dnevi so vedno bolj švoh, sonda niti ni tako slaba, napoved kaže nekaj oblačnosti, vetra naj ne bi bilo nič. Slivnica javlja že jug, čeprav naj bi bil generalno V / SV. Sem že vedel da bo tako, kot je že cel teden – na štartu bo pihalo dol, ali pa nič. In res je. Občasni intervali, ko je veter potegnil navzgor, za razliko od prejšnjih dni je bilo tudi že nekaj baz, ampak ne okrog štarta. Na Javornikih ali pa od Zavrha proti Grčarevcu in nazaj. Poštartam v dobrem intervalu, in ko se nameščam v sedež, spustim komande, sunek me zamaje levo desno in predno zagrabim komande mi zapre levo tretjino padala. Cel živčen, nisem niti utegnil pogledat, ali se je sestavil, ali bom šel v drevje, se vse skupaj le umiri, primem komande, pogledam, cel je, naravnost grem, dobro je.

Začuda greben drži in takoj začnem nabirati višino, pridem do 1200 pa padem ven in ga ne najdem več. Ugotavljam da je edina varianta baza pri Grčarevcu zato skušam priti čim višji tja. In je delala. Razrukano kot že dolgo ne, je pa šlo do vrha, a ker se je začela že močno bohotiti in črniti, sem jo predhodno zapustil na 1900. Potem pa bluzim levo desno nad gozdom, pa so tiste baze že pocrkale, predaleč sem zbluzil, da bi obrnil, sem že nad Strmco. Tam pa so lepo delali dežurci pri Lovrencu in čez Bukovje, ampak sem vseeno zelo nizek prišel od Predjame do Nanosa. Tam je en ptič vrtel in sem se mu pridružil in sem splezal nazaj na 1800. Ko ni šlo več od tega sem šel čez Nanos, kar direktno usmerjen proti naslednji bazi. Je pa že začela razpadati. Napaka. Usmerim se proti Podragi – tam sem že zadnjič pobiral in je šlo enako kot zadnjič, počasi in vztrajno – gor. Danes sem jo poklopil višji. Nato pa, naprej z vetrom proti (spet razpadajočim) bazam na Kras, da ne ponavljam napake na Trstelju od zadnjič, a ni bilo nič boljše. Dežurci – konvergenca nad Dutovljami je bila prešvoh, da bi streljalo gor, proti Sežani oz jugu me čisto zabremza maestral, obrnem v JV in se skušam obdržati v luftu oziroma vsaj priplaziti do civilizacije, a je konec.

Ko pospravim in se odpravim štopat v vasi Skopo, me kliče Širca, češ da je od zračne kontrole Kras (Rajko Sila) prejel informacijo, da sem v bližini, in da me pobere ter dostavi do Sežane. Rešen sem, še predno se lotim sam sebe reševati.

Od tam naprej po nekaj časa dobim štop do Postojne, z Ano naprej do doma.

Marko Grm po dolgem času na Grmadi, mi pa spravi avto dol. Juhu!