Igor ve, kako me bo še dodatno razveselil in mi ponudi prevoz gor na Strmec (start, ki ga še nimam).

Hitro sva v vasi in počez čez travnike proti startu. Igor mi nese Rooka, tako da nosim le ostalo kramo. Še raztegne mi Rooka, medtem ko si natikam tangice

in v zrak.

Najprej me malo pritiska z desne (od koder piha dolinc), potem sem iz kotanje ven nad Loško Koritnico

in z bogato višino priletim v Log.

Zoranov let

Novnov !

Ko pospravim še h Kašci, kjer se že nalivajo s pirom.

In potem naprej, kot je povedal Igor…

Ko se zjutraj aktiviram in pokličem KrLuka (ki si je danes vzel dopust, da bi kaj odletel, glede na to, da je bil čez vikend predvsem nosač in zemeljska podpora), se izkaže, da je že v Preddvoru z očesom na Storžiču. Tudi jaz imam v mislih tudi za danes še hribe (saj je napovedano podobno kot prejšnje dni – inverzija na 1400 in malo vetra v čudovitem jesenskem soncu…) in tudi Igor pošilja tovrstne vibracije (vsaj SMS brnijo v tem smislu). In smo hitro skoordinirani: predlagam Begunjščico, kot potencial za manj vm in več letenja (ampak po drugi poti, kot v soboto).

Dobrih 15 min po tem že snamem Igorja in gasa proti Tržiču, kjer čaka Luka. Vmes Mega žal prepozno povabi na Šestana, kamor Erzo že od včeraj organizira jato.

Na pristanku za Podljubeljem pustimo Lukov avto in z LCjem po šodru gor. Majhen cestni zastoj, da naložijo hlode in naprej. Na Prevalu krasen sonček in obilo kravjih drekov.

Izogibajoč se jim, se pripravimo in zagrizemo v strmino naravnost gor po slemenu. Pot je vedno bolj strma in nam je vedno bolj vroče. Luka je poln kondicije in ugotavlja, da se mu pulz še ni dovolj dvignil in prevzame del moje teže: rezervo in kokpit (-3kg), da bo to popravil (hvala, Luka, za podporo ).

Ko končno pridemo na odprto, že rinemo čisto pokonci po skalah, v poletni vročini.

Na razu po skalah mimo spominske plošče Svetlani (R.I.P. inštitutska soborka…) in potem se končno strmina položi. Pridemo na vršno pobočje in na greben.

Tu pa je že kar nekaj vetra (dosti več, kot za tukaj pravi PP napoved: 3-10 km/h na 2000 JV, J, JZ. Očitno je gradient nad 1500 naredil svoje).

Počasi le oddelamo vseh 750m nv (Preval 1311 – Begunjščica 2060). Luka in Igor se gresta pofočkat na vrh, jaz pa kar počakam zraven na štartno najbolj primernih travnikih. Piha 5-7/8,6, občasno pa tudi precej bolj prbije. V zaveterju se pripravimo.

Potem me Igor in Luka spremita nekaj m niže  v strmino, kjer upamo, da bo manj pihalo. Pa ne. Kar nekaj časa mi držita padalo in čakamo (da me ne odpihne). Končno za nekaj trenutkov popusti in potegnem in sem v luftu.

Najprej me spusti ob pobočju (?), potem nabije gor. Desno ob grebenu v smeri Robleka, kjer sem že nižji in potem nazaj mimo njiju vzdolž celega grebena do Begunjske Vrtače in preskok čez dolino proti Kofcam. Sem že prenizek, da bi še kaj pobral, zato še malo krožim v dolini in pristanem na dogovorjenem travniku pri avtu.

Zoranov let

Pospravljam na toplem sončku na travniku, postriženem v nulo. Luka in Igor sta s svojimi velikimi padali dosti bolj uspešna in tudi nabereta med jadranjem sem in tja po grebenu. Ko pa se tudi onadva odločita za preskok na Košuto, počasi vedno bolj izgubljata in pristaneta ob meni.

Najprej Luka.

Lukov let

Potem še Igor.

Igorjev let

Robo in Igorja pustimo na travniku, midva pa gor po LCja.

Ko pa prideva na Preval, se ne moreva upreti ajdovim žgancem in kislemu mleku.

Še filmček današnje avanture

Žgance (in štruklje) potem dostaviva v dolino tudi Igorju (vendar štruklji na koncu ostanejo meni, tako da vse izgubljene kalorije spet pridobim…).

Super dan, super družba, super H&F tura – sploh za jubilejni 600 novnov !!

Še en podoben dan je napovedan in tudi Alenka si želi v hribe na topel sonček. Nekaj variant je v igri (z možnostjo kakšnega novnovega), pa se na koncu odločiva za kočo na Kališču (z Bašeljskim sedlom malo naprej 🙂 ).

Kar nekaj časa izgubiva v iskanju cest/kolovozov, za katere vem, da bi naju lahko pripeljali višje gor (celo zelo visoko), pa ne najdeva pravega izhodišča (Mače, Bašelj ??).

Na koncu začneva ob potoku v grapi po standardni planinski poti (kjer sva bila na začetku uro prej). Kar nekajkrat prečkava tiste neusojene kolovoze in v poletni vročini rineva skozi (precej okleščen) gozd proti Kališču. Spodaj je bila napovedana 1.30 do koče, pa mineta 2h, ko šele prideva v vršne predele. Vedno bolj počasi nama gre in vedno pogosteje se ustavljava.

Končno prideva do koče, kjer se praži na sončku množica pohodnikov (nekateri so bili tudi na Storžiču). 2.30h sva porabila vendar za cca 800 mnv in nekako nama ne štima, da je bila za to višino napoved 1.30h (včeraj pa za 440 mnv tudi 1.30h ???).

Malo si odpočijeva in napijeva in potem še položno gor (še +110 mnv) skoraj do Bašeljskega prevala, kjer mi plapolajoči trakec v pobočju desno pokaže štart.

Postavim (Alenka mi pridrži M24, da ne zdrsne po košatih suhih travah), se vpnem in v rahlem vetrcu gor potegnem.

Odletim in do koče na Kališču ob pobočju, pa na levo čez na Zaplato, čez cerkvico Sv.Jakoba na Potoško in počasi v Preddvor na pristanek ob jezeru.

Zoranov let

Pospravim in zaležem na topel sonček, dokler ne pride Alenka z LCjem.

Super (ampak malce bolj naporno, kot sva pričakovala) za novnov.

Luka in Mateja že včeraj namigujeta, da bi danes združila družinski izlet z letenjem v hribih. Mega je včeraj še za, pa danes zaradi zemeljskih obveznosti odstopi. Jaz sem pa zelo za (saj je tudi danes podobno kot včeraj: čudovit dan, z inverzijo in malo vetra).

Okoli 11h pri Mateji in Luku zafiksiramo Lovra v LCja, naložimo vso potrebno kramo za njega in za letenje in gasa proti Begunjam (plan je v Begunjščico).

Mimo gradu Kamen po vedno slabši cesti mimo množice avtomobilov (ki prilezejo, do koder pač gre) in ljudi (ki hodijo po cesti, namesto po planinskih poteh), do Poljške planine (1180 m), kjer pa je le nekaj avtov in obilje prostora za parking. Odločitev pade, da bo Luka nosil Lovra, Mateja pa svoje padalo. Meni Luka velikodušno ponudi Pi2 za test, kar z veseljem sprejmem in odstranim M24 iz rukzaka.

Ko zakoračimo v hrib, ravno obiramo romantična Aljaža in Valerijo, ko nas dohitita 🙂 , prehitita in odhitita naprej. Pot se enakomerno vzdiguje v položnih ključih in napovedanih 1.30h nam mine v prijetnem klepetu z zadovoljnim Lovrom v 1.15h. In že smo v množici na Roblekovem domu po +450 nmv. Čudovit dan (sicer mrč inverzije spodaj) je sem gor privabil množice (dekleta in žene pretežno v raznoraznih pajkicah… veliko otrok, in … ostali).

Lovro uživa naokoli, medtem ko mu starša poskušata zagotoviti hrano.

Kaže da se jim je v koči kuhinjska logistika nekaj sesula, saj več kot uro čakamo na pasulj in ričet. Ko že nekajkrat hočemo oditi (vmes s kosom kruha zamotimo Lovra, medtem ko se njegovega ata ne da zamotiti z ničemer), končno le dobimo želeno in takoj se (že sicer odlično) razpoloženje izboljša do maksimuma.

Potem pa hitro pograbimo robo in malo vodoravno in rahlo gor na travnato pobočje, kjer na lepi polički z Matejo postaviva (ob Lukovi pomoči).

Rahlo piha gor in potegneva: najprej Zoran,

takoj za mano pa še Mateja.

Lepo drži (čeprav ne dviguje), da visoko nad prednjim grebenom preletiva grad Kamen do Sv.Petra, kjer malo popiska, potem pa daleč ven proti Lescam in nazaj pred tovarno Elan.

Zoranov let

Pi2 je prekrasen za handlat (27 m2, ob enaki teži kot M24).

Pospraviva in v naslednjo množico bifeja ob polnem fuzbal placu v Poljčah, kjer kmalu dočakava Lovra in Luka.

Super dan, brez najmanjše nervoze in stresa (razen čakanja na hrano) na poletno toplem sončku v čudovitih jesenskih barvah. Pa še novnov :-).