Danes je napovedano podobno kot včeraj: opoldne bo že vse pokrito in krajevne plohe in nevihte. Ampak Erzo najde luknje na Štajerskem okoli Slov.Konjic (»tam bo sigurno sonce…«) in okoli 10h me z Milanom snameta pri mojem Hoferju.
Do Celja, kjer je res še veliko sonca in na levo proti Frankolovemu. Danes je tu, na pristanku pod Konjiško goro, predvideno druženje štajerskih padalcev s piknikom (in žegnanjem padal). Padalci se že zbirajo in čevapčiči se že pečejo.
Tu je tudi Janez Planinšek in mi štirje uspemo s prvim kombijem gor na start. Med prvimi tudi postavimo in odletimo v kar občuten V, ki zunaj piha z leve: Janez, Erzo, jaz in Milan.
Takoj levo od starta začnem nabirati in v nekaj etapah naberem do 1700, tik pod bazami. Potem pa proti V vzdolž grebena z nekaj vmesnega popravljanja višin. Generalno pa dosti več zgubim, kot pridobim in pririnem nad AC z 900. Na griču čez AC (kjer se Konjiška že zaključuje) ne dobim nič, nazaj pa dobim rahlo dviganje, zato odpeljem nazaj v smeri starta. 1200 je vse kar še vidim, potem pa samo še tonem, dokler se v obupu ne vržem čez sedlo nad Konjice in po nekaj obupne borbe zacurim na (sveže poraziran) travnik.
Minutko potem, ko let objavim in začnem pospravljati, me pokliče Kolarjev Robert, ki je tukaj na obisku pri žlahti.
Milan pa se javi, da je prvič že pristal in da gre še na eno rundo gor.
In ko pospravim, je Robert že pri meni, da me z avtom dostavi v Frankolovo in sam nadaljuje proti LJU.
Planinšek javi, da je pristal v Dobrni.
Malo kasneje pristane Milan v drugo.
Ko ga čakam, da pospravi, poskušam ugotoviti, kje je Erzo: postaje itak sploh ni imel, lokaciji pa se tudi ne da slediti, tako da je edina informacija Planinškova, da je bil Erzo nizek nad AC (kjer sem tudi jaz malo za njim obračal) potem pa je bogve kje…
Z Milanom greva rešiti Planinška v Dobrno in nazaj. Še malo gruntamo, kaj nam je storiti, potem se midva z Milanom odpeljeva proti LJU. Ko pred mojim Hoferjem že razmišljava, da bi sprožila iskalno akcijo (saj je ura že pozna in sedaj gotovo ne more biti več v zraku), se oglasi iz okolice Dravograda, kjer je napolnil svojo novo 100-tko…
Erzov Komentar leta: Ker se zbudim 4.15, že zgodaj študiram kam. Aladin pokaže sončno luknjo na Štajerskem, vidim nekaj vzhodnika in pomislim na Malo goro. Kličem Šajtagela, ki me samo še korigira v Konjiško ter da imajo blagoslov padal. Razpišem letenje in mlačen odziv jate. Bojo pa jutri letel, če danes nočejo. … Po štartu ga s Planinškom nagoniva v bazo, nakar se odpeljem nad viadukte avtoceste, ker s te strani tam še nisem bil. Postanem nizek, da mi ni za nazaj, zato se lahko vržem le nazaj, kjer ne gre gor, pa se tudi ne sme. Ko se že vračam z Majšperka se mi uspe 1x preveč dvignit in v Pohorje, kjer opazim kako natrgano imam gurtno, ki povezuje a in b linijo in se obremenjuje preko rinke, ko tiščim gas. Potem študiram kaj bi se zgodilo, če bi se utrgala zdaj, kako bi padalo letelo in potem se odločim, da gasa ne taknem več. Navijem bazo za Oplotnico in scagam, ko zacurim, moral bi pa še bolj v Pohorje pod bazo, jaz pa ven. Srečam zmajarja. Zreče 1000, v poden bo šlo, proti Mali gori, začuda ni nasprotnega vetra, kar nizek okoli, zdaj se mi pa ne da dol v Frankolovo. Špičasti vrh je zakon, kot Kob. Stol iz Kobarida, al pa Straški hrib, samo pelješ, pa gre kot z gondolo gor. Potem ga še v jugovzhodnem vetru, ki je že močan navijem na 1600. Erzo, če greš zdaj v Veleje si gotof, treba je po sledeh Gaberška in Poročnika direkt čez Paški Kozjak. Nagonim do meglic, sredina je prazna baz, levo zabasano, Kope enako. Počasi, imam 76 km, ne zajebi spet! Pustim se zanašat, da ukradem kak km. Potem se odpeljem s 1900, s 83 km, leti 50-60 km/h brez gasa, kot včasih. V Avstriji vidim dež! Nad Dravogradom leti gor, ko nočem. Pristanem na avstrijski strani libeliškega polja v čelnem vetru. Na sprehodu je stara mama, ki me ogovori nemško, čeprav na dober dan, še odgovori z dober dan. Potem se lomim nemško, itak ne znam, pa jo vprašam, če govori po naše in spregovori v lepi, zdi se mi arhaični koroščini spred prve vojne. Doda še, da je edina v hiši, ki zna. Potem panika: prevozi, Mitja hvala za hitro posredovanje. Ob 19.05 iz SG, 20.25 LJ, Zoran hvala. 21.00 doma!
(1918-1920 je bila južna Koroška pod jugoslovansko vojno upravo. 18 občin na južnem Koroškem se je na plebescitu leta 1920 večinsko odločilo za Jugoslavijo, med drugimi tudi Libeliče, ker pa se je seštelo vse, so tako Libeliče do 1922 bile pravno-formalno v Avstriji. 11 občin so kasneje ukinili in njih ozemlja pripojili takim, ki so glasovale za Avstrijo. Prebivalci Libelič niso odnehali, da je treba njih plebiscitno voljo upoštevati je plebiscitna komisija po dveh letih naredila izjemo in spremembo meje na način, da je gručasti del vasi s cerkvijo in pol polja zdaj v Sloveniji, nekaj domačij in pol polja pa v Avstriji. Ampak “izgubljeno” ozemlje so Avstriji v enaki površini nadomestili v pobočju preko Drave, ki je dve leti pripadalo Jugoslaviji.) [26.5.2019 23:29]
Marko Kejžar : Ojej, a se je višinomer pokvaru. [26.5.2019 19:19]
Janez Planinšek : Bravo, ta se za dve šteje. [26.5.2019 20:35]
Zdravko Kumer : Smo te vidli v SG nad oblakom [26.5.2019 20:44]
Bojan Gaberšek : Lepa ☺ [26.5.2019 21:09]
Janez Vodoncnik-Voda : Jebeš kršitev letel si pa unikatno, tam ko si kršil še ni letel avion ( bolj administrativna prepoved) [26.5.2019 22:18]
Pozno zvečer ga (po prihodu s prevozi) zapeljem še do njegovega avta na Brezovici…
Še vizualizacija letov (Erzo, Zoran, Milan1):
in še druga trojka (Planinsek, Milan2 Zoran):
