Položen travnik tipa Erzo. Starejša gospa me čez ograjo od zadaj sprašuje, kaj iščem. Povem, da nič, da pa bi malo dvigoval padalo. Pravi, da ni problema, saj je pred kratkim pokošeno.

Ko postavim, prirohni mlajši (verjetno sin) gospodar, ki izlije ves svoj žolč (uničujem travo, sigurno se bom obesil na drote, pa vse kar brez vprašanja, pa…), čeprav ga takoj seznanim, da mi je starejša gospa dovolila. On pa še kar… Ko mu zmanjka besed, ga vprašam, če pospravim, pa zarenči, naj mi za danes bo, ampak nikoli več…

Precej močno piha, zato kar nekaj časa »ground handlam«. V prvi kombinaciji se nekajkrat odlepim in skakljam in stopim na tla, v drugi pa uspem celih 70m preleteti po zraku, preden spet skakljam po travniku.

Tudi tu sem že enkrat bil, pa je pihalo od zadaj. Danes v sunkih buta gor in takrat drevesa kar završijo. Ker imam padalo ves čas rinfuzo v prtljažniku, poskusno potegnem ven in čakam na predah.

Hrbtno ga lepo dvignem in potisnem naprej in sem v zraku. Na levo v majhno dolinico, kjer pa me naslednji vetrni sunek zagunca in zaustavi, da v nekaj nihajih le malo prilezem naprej, preden stopim na tla.

Grem pogledati še na bližnje Vrbičje 1 in 2. Pa tisto sunkovito pihanje tu pomeni od zadaj, tako da mi v tisti ozki ror med drevesi spodaj res ni za poskušat.  

In se že vozim proti domu, ko se med potjo spomnim še na en dolg, kjer sem tudi že 2x stal brez uspeha.

Danes je tukaj sicer trava visoka 1m+, šavje je tudi že precej zraslo, ampak po desni bi mogoče šlo, saj občasno pihne prav močno tudi gor (sicer iz vseh smeri, vendar tudi ciklično, kot v Želimljah).

Postavim, počakam, da pihne gor in zaplužim skozi travo in speljem. Čez kozolec in na levo, kjer me samo po liftu spusti na tla.

Danes je v planu pohajanje po hribih v okolici Kranjske gore in glede na napovedan SZ v višavah in vnebovzetno termiko do 4000+, si ne obetam kakšnega starta. Ker imava z Alenko s sabo kužka, si izbereva bolj položno pot od Železnice na vrh Vošce.

V Kranjski (kjer je bilo na pristanku še pred pol ure 10m SZ) pozdraviva nekaj padalcev, ki ravnokar (skoraj v brezveterju) pristajajo in se pozanimava za pogoje v zraku, ki so baje trenutno odlični. Z motorjem se pripelje še Jani in eno od padalk predstavi kot svojo »nesmučarsko« hčerko, ki je pred kakšnim letom začela po očetovih padalskih stopinjah.

Z LCjem se zapeljeva gor do Železnice. Za vsak slučaj vzamem hribovski padalski komplet in čez pašnike po ostankih ceste do gozda (malo više se cesta konča in je treba strmo v hrib na vršni greben). Na grebenu sva spet na nekdanji graničarski stezi.

Gor in dol in gor do širokih planjav na vrhu Vošče. Prelepi razgledi brez oblačka na Martuljške gore čez dolino in Julijce nasploh.

Tu na vrhu na 1700+ pa piha lepo rahlo iz doline gor J, JZ (termika je očitno že prevladala, SZ pa je izginil). Ker smo sredi dneva, pričakujem spodaj že kar nekaj dolinca (in sem temu primerno rahlo nervozen).

Po počitku in razgledovanju in fotkanju počasi postavim M24. Ko lepo pihne gor, dvignem padalo in speljem.

Na spodnjem robu pašnika sem lepo visoko nad smrekami in na robu me še nabije gor. Potem pa v širokem loku v desno in nad dolino nad Kranjsko goro. Niže kot sem, močnejši je dolinc in hitreje letim. Čez Kranjsko mi gre 55-60, pred Podkorenom mi pokaže že 70. Previdno obrnem v veter in stojim skoraj na mestu. Drevesa in grmovje na drugem koncu lepo pokošenega travnika pošteno šumijo, ko me spušča na tla…

Kar precej časa mine, da pride Alenka s kužkom po mene. Zdaj pa še malo ohladitve pri Jasni.

Še kratek filmček

Lep let, ki ga danes res nisem pričakoval.

Danes pa bolj dopustniški dan. Predvsem ima dopust Manca, ki ga je danes namenila letenju. Mega je za akcijo in v jato se pridruži še Kavčičev Boštjan. ostalih interesentov za tako zgodnjo uro ni…

Ob 10h se z Manco dobiva na Železniški z namenom na Slivnico. Še preden LC odpelje z Vrhnike je že jasno, da s Slivnico ne bo nič, saj so sunki že 9+. Med potjo na Unc preklopimo na Kovk (še Strmca mogoče, pa je tudi že preveč v Postojni) in Boštjana prenaročimo k Anji.

Mega v LCja k nama in dol. Na parkirišču pred Razdrtim se ustavimo, saj je proti Vipavski že vse nakuhano in tudi Kovk raste. Vremščica je tudi že premočna po Gorazdu. Boštjana v drugem avtu zaustavimo, da odstavi svoj avto v Razdrtem in z nami dol proti Socerbu.

Sicer lep sonček, vendar (pre)toplo z nekaj svežine z morja, le občasno začinjene z bencinskimi hlapi, saj piha predvsem z leve in premočno (razvoj nad nami že premočan za lepo jadranje).

Prestavimo se na Osp med naše iskre konjiče (še dobro, da nisem vmes popravljal LCja), kjer piha približno tako, kot zadnjikrat (torej močno, pa ne premočno). Vendar Manice ne potegne.

Potem gremo še občudovat razgled na Marčev hrib (kjer je spet (pre)več vetra za uživaško jadranje) in nazaj proti domu.

Boštjana odložimo na Razdrtem, da gre iskat srečo na Lijak, mi pa v Avio Pub.

Ko Manco odložim na Železniški, pa skočim še na bližnjo belo piko, kjer kljub nabijanju Z vetra in neprebijanju padala v veter naprej po dolinici, zabeležim tale skokec s strmine levo od originalnega starta…