Danes imajo asi velike cilje na Lijaku (ob napovedanem in tudi dejanskem V, JV) in kot pravi Milan: Jata se razcepi, razpade na prafaktorje… Eni gredo v zgodnji kombi za Lijak, drugi tam ne vidimo kruha in se odločimo za bolj sigurne variante.

Milan navija za Zavrh, jaz se z Manco dogovorim za »ležerni« Gozd ob 12h (ni napovedanega veliko J, JV vetra, termika dušena, spodaj na 600m inverzija).

Ampak, ker so mi izkušnje pokazale, da nikoli ne veš kaj bo in »bolje drži ga, nego lovi ga« ali »bolje vrabec v roki, kot golob na strehi« , grem pred akcijo raje za ziher na Kižlovko (pa itak moram na dopoldansko terapijo…).

Sonček, vetra nobenega, termika vleče idealno po griču gor. Priracam, postavim Rooka in prideta od zadaj iz gozda dva sprehajalca, da vidita kaj bo. Prijazno me spodbudita, da me bosta pomagala snemati z drevesa, ker sta to nekje že videla…

Potegnem, suvereno odletim … in jima pomaham s pristanka.

Sedaj pa pod Gozd na pristanek, kjer že čaka Manca (pridem 12.04) in Vogrinčev Primož (!), da naju zapelje direkt gor na start).

Malo vetra, vse megličasto (jaz pravim inverzija spodaj, ki se dviguje, Manca kasneje pravi, da je to saharski pesek) zato še malo pomodrujemo. Ko pa prideta dva tečajnika in veter malo pojača, ju Primož pomaga spraviti v zrak, potem pa postavimo tudi mi. Medtem, ko se naštimam, mi Manca razgrne padalo.

Potegnem lepo hrbtno in sem po obratu v dveh korakih v luftu. Primož takoj za mano, potem še Manca. Na V rob, kjer se malo pomatram, da najdem dviganje do 1300, za nižjim Primožem pod Tolsti in potem drajsam v tem območju sem in tja in gor in dol… Primož gre takoj nizek pod Storžič in naprej, meni pa tako nizko ni za nadaljevati in raje tu poskušam čim več nabrati.

Manca se drži bolj območja Gozda. Tisto »ležerno« jadranje je v resnici običajno pomladansko na Gozdu in je treba kar delati. Bolečina v desni nogi mi je vedno bolj nadležna (nisem vzel nobenega analgetika…) in ko se bliža polna ura, se zapeljem bolj pod Kriško, nad Gozdom še enkrat naberem na 1300. S to višino daleč ven čez Golnik, pa v velikem loku nazaj do pobočja, da naberem še nekaj minut in na pristanek.

Manca je malo prej speljala, mi pove Škobernetov Tomaž (ki sedi na pristanku po uspešnem letu s Kriške) in mi pomaga pospraviti robo.

Danes sicer lep dan (sončno in brez oblakov in to…) pa SV, spodaj nič vetra in močna inverzija nekaj čez 1000. Najprej velike ideje (že včeraj), danes pa se po detajlni analizi dejanske situacije odločimo za pozni Zavrh. Ker pa dejanskega vetra na Zavrhu ni (kar pomeni, da meni start morebiti ne bi uspel), se preventivno odločim za Kižlovko.

Dolina je sončna idila, močvirja spodaj že skoraj izsušena, na poti gor cvete podlesek in letajo metuljčki-cekinčki (??!! februarja). Termika dela rahel vetrič idealno gor, da lahko celo postavim zidek.

Potegnem in lepo odletim in me drži, drži, da pristanem na kolovozu.

Na poti iz doline že kliče Erzo; ugotoviva, da Zavrh nima vetra in nima smisla, zato še malo usklajujemo (Slivnica že ves dopoldan kaže lep J z nekaj odkloni na JV). In prestaviva akcijo na Slivnico (čeprav je Emil v dvomih…).

Na Vrhniki greva okoli 14h z Erzom po njegov avtobus k mehaniku in potem me Erzo z njim zapelje – pa magari samo na izlet. Na pumpi v Cerknici že čakata Mega in Štusejev Dušan, ki nas zapelje gor.

Emil z Redstarom na startu že pred nami, Mojca z Duletom prihaja za nami. Na startu čudoviti razgledi, sonček, toplo kot spomladi in občasno celo rahlo pihne gor (večino časa dol…).

Pridruži se nam še Kavčičev Boštjan (danes brez padala, kot planinec), ki ga »določimo«, da bo moja asistenca. Še mi začnemo takoj postavljati.

Redstar v luft, Emil se spotakne in ponavlja, potem je vedno manj obdobij gor in večinoma samo še piha za vrat ali SV z leve. Erzo v nekem trenutku vetrove nepozornosti, ko pozabi pihati od zadaj, potegne in spelje, Emil takoj za njim, pa ne uspe (in potem prinaša nabrano padalo nazaj gor po griču..).

Mega gre na V rob in vsaj 4x poskuša potegniti po hribu gor, da na koncu spelje. Boštjan pa pridno postavlja in popravlja mojega Mentorja, ko ga na klasični lokaciji veter od zadaj razmetava in svaljka…

Emil se na koncu tudi prestavi na V rob in uspe odleteti. Pride še Martin, ki (po prvem neuspelem poskusu laufanja v hrib in sesutja padala) v drugo uspe nekako odleteti.

Jaz pa samo sedim in čakam in se na koncu odločim, da odstopim. Boštjan in Dušan mi pomagata pospraviti, Boštjan mi še odnese rukzak do Redstarovega avta, ki ga potem zapeljeva dol. Na pumpi predam avto Redstaru, ki ga ravnokar pripelje Emil.

In po Erza v Zelše.

Potem pa na Unc, kjer čaka zmagovalec Slivnice Mega.

Andrej Erznožnik : Naj surovi kilometri pripadajo mami in Megatu [23.2.2021 16:49] Urban Jernejčič : Krasnu! Ceu Unc te je vidu, bravo! [23.2.2021 18:21] Roman Debevec : Oho, bravo!! [23.2.2021 18:52]

In se še malo družimo ob piru, radlerju, smokijih in čipsu (smo na primerni distanci, zbranih pa nas je manj kot 10…), material pa je iz bližnje trgovine, saj so gostilne še vedno zaprte…

Danes pa je vetra. JZ. Povsod. Mogoče ga je le v KG manj… Erzo že zgodaj zjutraj reši serijo na Hribih.

Roman Debevec : Erzo je namest Aladina. .. Ko vidiš njegov trek že ob pol sedmih zjutraj, pol veš, da na našmu koncu tistga dne nau za lett… 😃 [22.2.2021 11:55]Andrej Erznožnik : Za letet je, samo noben ne upa, pa mogoče bi blo 10 m2 zadost [22.2.2021 13:48]

Jaz pa se ležerno odpravim okoli 10h v Kižlovko, saj imam terapijo popoldne.

Že po dolini nažiga. Nabrano padalo komaj nesem gor na start. V rozeti ga odložim in se vpnem. Smer je idealna, naravnost gor, ampak prbija, kot še nikoli (dosti bolj kot zadnjič z Erzom). Nekajkrat, ko se malo umiri, ga poskušam hrbtno dvigniti, pa mi ga razmetava in ga komaj spet obvladam (toliko, da me ne odšlepa po pobočju gor). Priznam, da me je kar strah, kako bo to v zraku…

Čez nekaj časa, ko se nikakor več ne umiri in smreke žvižgajo na polno, naberem in odpešačim dol saj sem se spomnil na bližnjo skrito dolino Lesina pri Podmolniku.

Čez nekaj minut sem tam. Majhen griček je dosti bolj položen, kot sem ga imel v spominu, pa popolnoma vse naokoli razrito od merjascev. Postavim na vrh (kar nekaj šavja zaradi nekošenega travnika). Zgoraj šumi, tu pa na polno pihne veter vsake toliko časa iz katerekoli smeri se mu zdi in mi pomečka pripravljenega Rooka.

Petkrat ga po ponovnih postavljanjih le dvignem in mi ga sesuje sem ali tja, vmes se tudi kotalim… Potem mi ga zrola od zadaj kot palačinko. 15min razpletam in postavim še šestič. Ko pihne od spredaj potegnem, pa butne od zadaj in mi ga potegne čez glavo dol po pobočju. Odstopim in spet nazaj v Kižlovko.

Tolažim se, da piha manj, ko nesem gor. Ustavim se kar na kolovozu pod robom. Rozeta. Se vpnem in rozeto v zidek. Stojim pod robom in čakam, čakam,… Ko se končno le malo umiri, ga hrbtno dvignem in se obrnem in me odlifta nekaj m gor in potem komaj lezem naprej in me po liftu spusti na polje pred vznožjem…

Na pristanku ga v vetru malo handlam, da ga lahko lepo naberem v rozeto in odnesem v LCja…

Že včeraj je Erzo odločen za Gozd tudi danes. Zjutraj sicer malo preverjam po SLO, pa je Gozd res najboljša izbira. In Erzo razpiše enako kot včeraj: 11.00 Vrhnika.

Na pristanku čakam ob 11.30 in tu ni še nikogar (od včerajšnje padalske gužve), saj je danes do sem vse pokrito in se tu sonce le sramežljivo začenja kazati. Mega pripelje Erza in Gaborja in se zbašem zraven. Na Gozd in na start (Vogrinčev Primož prijazno odobri mojo dostavo).

Pravkar nekdo starta, sicer mir in tišina na startu (kar se ljudi tiče). Pride še Martin v privatni režiji. Malo modrujemo s Primožem, ker pa piha idealno (2-3/6) raje začnemo takoj postavljati. Prvi odleti Vogrinc, potem Erzo, za njim pa že jaz (Mega in Gabor, spet hvala…).

Za Erzom rinem na V rob in tu dobim lep steber do 1300, potem v temo pod Tolsti vrh, tu spet nekaj iščem, da dobim zunaj na V robu močno dviganje do 1500 in naprej kar bolj zunaj že v podnožju baz mimo Storžiča in Kališča do Zaplate. Tu vidim 3, ki dosti nižji rinejo na Potoško (Gabor), zato raje obrnem in nazaj. Ob Tolstem nizko pod Kriško goro v vedno močnejšem dviganju daleč ob Z grebenu.

Obrnem  pred Tržičem in spet bolj zunaj nazaj ob Kriški proti Storžiču. Vedno bolj se odpira modrina neba, topi pokritost in oblikujejo baze. Zunaj najprej lepo drži in čisto pomladanske razmere, potem pred Storžičem močno zgubim, se nekaj časa matram že čisto v pobočju, pod Tolstim spet naberem in se pod Kriško zapeljem spet ven na Zgornje Veterno in v kar močnem dolinskem vetru (10km naprej) na pristanek.

Jože Gracar : Bravo Zoran, tako se to dela👍 [21.2.2021 15:20]

Mega in Gabor sta ravno pospravila.

Jože Gracar : Bravo…..lepo si raztegnu👍 [21.2.2021 15:17]

In odhajata z LCjem na Gozd po Megov avto. Tudi Martin je že pristal.

Ko prideta dol, že skoraj pospravim. Malo mi pomagata, potem odbrzita po Erza v Preddvor (kamor je prišel z dostavo izpod Krvavca)…

Aleš Pirš : Ce clovek prevec trenira je velika verjetnost da je pretreniran in rabi kak dan pocitka. [21.2.2021 15:03] Andrej Erznožnik : Hvala za nasvet [21.2.2021 15:04] Blaž Korošec : Vidim, da si bil že dva krat na Gozdu, zbiraš pogum za v Bohinj 🤔 [21.2.2021 16:44]

Kljub pomladanskim razmeram (beri: kar močna dviganja in spuščanja) vesel kot radio.

Še vizualizacija Megovega, Gaborjevega in mojega leta