Sedaj pa pod Gozd na pristanek, kjer že čaka Manca (pridem 12.04) in Vogrinčev Primož (!), da naju zapelje direkt gor na start).

Malo vetra, vse megličasto (jaz pravim inverzija spodaj, ki se dviguje, Manca kasneje pravi, da je to saharski pesek) zato še malo pomodrujemo. Ko pa prideta dva tečajnika in veter malo pojača, ju Primož pomaga spraviti v zrak, potem pa postavimo tudi mi. Medtem, ko se naštimam, mi Manca razgrne padalo.

Potegnem lepo hrbtno in sem po obratu v dveh korakih v luftu. Primož takoj za mano, potem še Manca. Na V rob, kjer se malo pomatram, da najdem dviganje do 1300, za nižjim Primožem pod Tolsti in potem drajsam v tem območju sem in tja in gor in dol… Primož gre takoj nizek pod Storžič in naprej, meni pa tako nizko ni za nadaljevati in raje tu poskušam čim več nabrati.

Manca se drži bolj območja Gozda. Tisto »ležerno« jadranje je v resnici običajno pomladansko na Gozdu in je treba kar delati. Bolečina v desni nogi mi je vedno bolj nadležna (nisem vzel nobenega analgetika…) in ko se bliža polna ura, se zapeljem bolj pod Kriško, nad Gozdom še enkrat naberem na 1300. S to višino daleč ven čez Golnik, pa v velikem loku nazaj do pobočja, da naberem še nekaj minut in na pristanek.

Manca je malo prej speljala, mi pove Škobernetov Tomaž (ki sedi na pristanku po uspešnem letu s Kriške) in mi pomaga pospraviti robo.