Sedaj, po terapiji, pa zaresno letenje. Z Milanom se uskladiva za Primorsko in razpošljem zborni SMS. Odgovorov nobenih, ne za ja ne za ne. Se pa telefonsko prijavi po dolgem času Uki, ki se kmalu za Milanom pojavi po 11.15 na Železniški. Erzo se oglasi zgolj, da nas pozdravi, potem pa se zbašemo v LCja in od zadaj na Kovk.

Na parkingu vse zasedeno, ampak mi trije se zapeljemo prav na start. Nekaj zmajarjev in le en padalec se pripravljajo. Ker je veter še ugoden, začnemo takoj postavljati. Uki pomaga razgrniti meni, potem pa le malo počakam na primerno šibek veter in hrbtno potegnem.

Speljem in v desno, kjer sem najprej pod grebenom, potem pa na Podrti močna dviganja bolj zunaj (na momente padalo zaplava kar po svoje). Kmalu je za mano tudi Milan, potem še Uki. Hitro sem na 1300 in počasi do Hublja, kjer še enkrat popravim do 1350. Vidim, da se eni matrajo okoli Čavna, vendar jih je kar nekaj nizko spodaj, tako da se le malo za test zapeljem direkt naprej, potem pa nazaj proti grebenu in samo do Predmeje.

Nazaj pa gre res počasi (kaže mi J, ki vleče direkt v luknjo, enkrat vidim tudi -4). Potem se hitrost počasi le poveča in v ozkih in dinamičnih dviganjih in spuščanjih (beri: guncanje) pridem spet na Podrto. Sem pod robom in se zapeljem ven proti pristanku, saj me počasi mineva. Pa pred Podrto nabašem najprej na prvo dviganje, da sem spet nad grebenom in ko grem spet ven, nabašem še na steber dneva, ki me odpelje na 1400. Potem pa se zapeljem kar ven nad dolino in v smeri Podnanosa, najprej z mislijo, dokler bo šlo.

Pa kar držim višino, tako da se nekje pred Ložami odločim in odpeljem nazaj na pristanek k Anji.

Med pospravljanjem Milan javi, da je imel tudi dovolj in je pristal med Zemonom in Anjo.

Pa se javi še Uki, da je najprej poskušal toplandati, pa je bilo preveč neugodno, potem pa je v naslednji rundi proti Predmeji scuril v Lokavec.

Pri Anji se prisotni spravimo na pijačo, Milana pa Jernejčičev Urban zapelje gor, da reši LCja (pa še Berta in Škoberneta po njune avte). Na poti dol Milan pobere Ukija, potem pa se še malo krepčamo pri Anji, kjer Milan dokončno ugotovi, da nima ključev. Najprej jih iščemo v travi na njegovem pristanku, potem gremo proti domu in na Milanov ranč po rezervne ključe, da na koncu Urban sporoči, da je ključe našel v svojem avtu in jih dostavi Milanu na Vrhniko…

Za danes po dolgem času spet boljša napoved (sončno, JV oziroma burja na Primorskem čez dan obrne na JZ, Z) in z Milanom sva se včeraj zvečer pogovarjala za Vipavsko kot verjetno najboljšo možnost. Ampak, ker po novem delam serijo na Kižlovki (??), grem še pred dogovori v dolinico.

Megle se že topijo, vodostaj dovozne poti do pragov LCja (ne vem, če je že bil kdaj tako visok); ko se ustavim, pa v dolini močvirje (včerajšnji nalivi so popolnoma zalili dolino). Iz varnostnih razlogov odidem z Rookom2, saj vse čmoka tudi ko štorkljam gor in na startu je trava za ožeti, čeprav sonček že nekaj časa sije po pobočju.

Previdno postavim in razgrnem, pa je padalo vseeno takoj mokro (ampak se vidi, da zaenkrat še ni cota). Ker mi sapa diha rahlo za ovratnik, počakam na nulo, potegnem, lepo odletim in se v mirnem glajdu zapeljem do LCja.

Ob 11.30 se dobimo na Železniški: Štusejev Dušan, Erzo (prostovoljno prijavljen kot šofer) in Milan, pa seveda tudi jaz (ostalih ne zanima, ali gredo kasneje, Mega je že na poti na Smuk s Piršem in Nevidnim…). Ker je na Kovku še vedno okoli 15m/s burje, Lijak pa se že počasi obrača v Z, je cilj seveda Lijak. Ampak nobenega preveč ne vleče (lokalno jadranje ??), potem pa Erzo vrže kost: Smuk. Seveda se vsem zdi prepozno, ampak po 5 minutah se trije zbašemo v Dušanov kombi in mimo Podpeči, kjer se skompletiramo (tu Milan pusti svoj avto) in naprej gasa po lokalnih cestah.

Ob 14h smo na startu na Smuku, kjer ravno še ujamemo ata Pirša, saj je prva ekipa že v celoti odletela nazaj čez hribe. Za nami pa prihaja tudi Gabor, ki je vmes ugotovil, kje smo.

Postavimo: Erzo postavi meni in še sam poskuša, koliko je že mobilen za letalske aktivnosti; v bistvu bi že kar odletel, če jaz ne bi. Tako imam prvi postavljeno in pri prvem dvigu padala kar odletim (čeprav sem hotel v bistvu samo malo namestiti padalo v zidek). Kmalu za mano pa še Dušan in Milan.

Levo pred startom hitro dobim lepo enakomerno dviganje do baze na 1700 in se zapeljem čez hribe nazaj. Prej lepe baze kar izginjajo in le malo lahko popravljam pri Uršnih selih. Pri Dolenjskih Toplicah se že ogledujem za pristankom, saj sem le še 250m nad tlemi, ko se pomikam proti Straškemu hribu. Pa dobim dviganje, ki me spet popelje čez Straški hrib preko 1500.Tudi naprej nobenih baz, tako da počasi curim do Žužemberka, kjer pa moram pristati čez Krko nad desnim bregom, saj sem za pristanke na levem že prenizek.

Po postaji sem slišal, da je Mega pristal nekaj naprej.

Ko pospravim kar nekaj časa neuspešno štopam, preden se me le usmili mlada domačinka, ki me dostavi v Žužemberk v bližino (končno odprte) gostilne pri gradu, kjer ob telečji obari čakam na ostale.

Dušan in Milan sta oba pobrala dovolj, da sta se zapeljala nazaj čez hrib.

Breščak Dušan : Končno viden !!!🤗😷😁 [8.5.2021 19:28]

Gabor pa je bolj spoznaval okolico starta in scuril, ko se je Erzo že odpeljal po Milana in Dušana.

Piršev Aleš je prišel do Grosuplja.

Nevidni pa še nekaj naprej (baje do Brezovice, česar pa seveda ne vidimo…).

Končno moji pridejo do mene, kjer izkoristimo odprti lokal za zaključno prehranjevanje in druženje ob strogih varovalnih ukrepih zaradi novega korona virusa…

Ko se odpeljemo proti domu (pardon proti Vrhniki…) pa se razvije burna politična debata, polna nasprotnih stališč in gledišč (3 : 1). Od Dušana se poslovimo v Podpeči in z Milanom naprej. Še dobro, da pridemo na Vrhniko prej, preden se začnejo fizična prepričevanja.

Na Železniški se Milan še loti meritev propustnosti svojega (novega) padala, midva z Erzom pa vsak na svojo stran.

Še vizualizacija nekaterih letov:

Danes je tudi napovedan celodnevni dež. Pa so ceste skoraj suhe, ko se peljem na zgodnjo primarno terapijo. Še malo bolj suhe, ko se peljem nazaj domov. Hitro se naštimam za Kižlovko in odpeljem v rahlem kapljanju.

V dolinici pa še nobenega dežja in ne vetra (čeprav je res že spet močvirje od preteklih dni in trava 100% mokra. Kolikor zmorem hitro odkrevsljam gor in previdno pogrnem Rooka2.

Ko se mi zazdi, da čutim rahel hlad po griču gor v obraz (vsi trakci mokri visijo), potegnem in lepo speljem in se v popolnem miru zapeljem do LCja.

Ko pa bašem srednje vlažno (od postavljanja in končnega nabiranja) padalo v LCja, pa začnejo tolči kaplje in ko se še sam zbašem v notranjost, pa že pravi naliv…

Že zvečer začne deževati in potem vso noč. In vse dopoldne. Popoldne naj bi počasi ponehalo, pa le malo manj pada. Zato se odpeljem v Kižlovko na stražo.

In ko se dež res spremeni v drobno rosenje, si zadegam culo (padalo) na ramo in palico v roko in gor na grič (pa ne lahnih nog naokrog…). Previdno odložim culo v mokro travo in se naštimam. In potem z andahtjo tudi razgrnem Rooka 2 za prvi poskus (in glede na stopnjo premočenosti verjetno edini). Brezveterje v rosenju. Čakam.

Potegnem in gre prelepo gor, da me vzame še pred prelomom. Drobne kapljice me pikajo po obrazu, ko drsim skozi zrak LCju naproti…