Zjutraj dežuje, dopoldne se malo porihta in celo posije kakšen pramen sonca skozi oblake, ko se peljem v Kižlovko. Inverzija ostro na 1500, spodaj V, zgoraj močan JZ.

S coto na start, kjer pa je manj mokrote kot ob lepih dnevih z jutranjo roso. Piha z desne, vendar ležeča cota stabilno premaguje stransko pihljanje. Čakam, da kao poneha in potegnem in v prvo samo zložim padalo v desno.

V drugo spet čakam na naslednjo nulo in potegnem bolj na silo in gre gor in me zanaša v desno, da se vržem čez prelom in speljem. In z vetrom v hrbet v desno do LCja.

Danes pa bo jubilejni 300-ti zaporedni dan…

Ležerno se peljem v Kižlovko ob močnem V (in močno burjo na Primorskem). Šele odrezani dimi na vevškem dimniku me streznijo in pogledam sondažo – 45st v levo od podna gor, nobene inverzije.

In tej situaciji primerno nažiga po dolini (res pa da v močnih sunkih, z občasnimi premori). Ker je vse sluzasto in mokro, vseeno vzamem coto, saj upam, da bo veter vseeno v glavnem rahlo z leve. Ko pridem gor, pa piha samo od zadaj dol po startu, direkt za vrat (popoln rotor…). Res pa da potem coto ne svaljka tako intenzivno, kot novejšega Rook 2 zadnjič.

Razvlečem in čakam in potem vsega skupaj le 3x odvijam od zadaj zrolano coto. In vmesni premori se pojavijo tudi tukaj. In takrat, v enem od njih, potegnem in zlaufam in res speljem še pred prelomom.

Me pa takoj zagrabi sunek od zadaj in v splakovanju odpelje pravokotno čez dolino (njivo), da pred drevesno mejo ob kolovozu komaj speljem v desno, da me ne obesi na drevesa…

Potem pa je bila ideja: mogoče Dobrovlje (ki jih edine vidim kot realno možnost), pa ni nobenega interesa. Zato preusmerim energijo v urejanje problemov s postajo na Zavrhu (ki sedaj, če se sploh zbudi, čmrkne že v oblačnih popoldanskih urah, ko je poleti po soncu zdržala vsaj do 22h, preden je umrla…).

Pa tudi ostanem sam. In se že peljem proti Vrhniki, odločen, da bom sam snel postajo in jo dostavil v Cerknico na servisiranje, ko se me le usmili Uki in mi zagotovi soudeležbo v akciji. Vsak s svojim avtom gor na Zavrh. Uki zaparkira standardno in k meni in potem rinem z LCjem naprej, dokler bo šlo… V dogovoru z gazdo naredimo obvoz okoli hiše in po kolovozu na sam start 🙂 🙂 .

SV veter nabija 10/sunki 17 m/s, da trakci na palici ob postaji navpično gor v luft štrlijo. 1-2-3 je postaja sneta, odpeljeva se nazaj do vasi (Uki pridno odpira in zapira drote) in se posloviva.

Potem pa se sam kar čez gozdove Menišije odpeljem v Cerknico…

“Jubilej” ni bil ravno po pričakovanju…

Le malo verjetnosti za dež je danes, ob ponovnem obratu na V,SV. Spodaj je inverzija na 560, zato si obetam miren skokec.

Po primarni se v sivini peljem v Kižlovko, kjer res ni dežja, je pa mokrota hujša kot bi pričakoval. Cota celo rahlo šušti, ko jo nosim gor na grič. Le rahlo občasno dahne po griču gor.

Suha cota (kot že dolgo ne – od včerajšnjega sušenja) skoraj “skoči” gor, ko potegnem in se zapeljem daleč nad dolino, še čez kolovoz.

Še predno kaj dosti razmišljam za naprej, že pride Erzov Telegram za zbor ob 13.15 na Šodru za Zavrh (Milan zagotavlja idealne pogoje na dinamiki, saj piha 4-5/7,5 SV).

Čeprav se mi ne da kaj preveč v tako gnilem dnevu, potrdim in pričakam Erza ob uri. Naložim se k njemu in do Škorpijona, kjer z Dušanom še malo počakamo na Milana. Dušan nas potegne gor in v turobnem popoldnevu na start, kjer veter začne takoj po našem prihodu (in začetnem pripravljanju) naraščati (in prbije tudi do 11).

Zbašemo se za štart, navlečemo na sebe, kar imamo in v hladu modrujemo.

Potem v enem trenutku veter malo upade in Erzo se pripravi do konca in potegne in v rahlem dviganju odleti naokoli do Trebelnika, kjer že malo zavrti. Ostali še malo počakamo, da se prepričamo, da res ni preveč vetra (Erzo seveda nima postaje) in potem postavimo še sami.

In ko smo pripravljeni, veter spet prbije in spet čakamo. Vmes lepo nekajkrat postavim zidek,1x celo lepo dvignem in 1x me dvigne veter kar sam (in Dušan in Milan mi pomagata spet v izhodiščno pozicijo). Erzo prijadra nazaj nad nas in naprej proti Anteni.

Ko takrat enkrat spet malo upade, lepo dobim padalo nad sebe in po obratu stopim v zrak. Sprva gre samo gor in že sem nad grebenom na Trebelniku. Malo zavrtim in ker drži, se odpeljem za Erzom proti Javorču. Vmes sicer kar drži, ampak generalno gre dol in na Javorču imam le še 600. Zapeljem se naprej čez AC in v velikem loku pristanem na travnik pri Janezovi vasi (najbliže LCju).

Erzo je potegnil do pod Hribe.

Ker je trava pošteno mokra (kot večinoma v Kižlovki v zadnjih dneh), bolj naberem robo skupaj in že je Erzo z LCjem pri meni (njega je rešila Mojca). Zbaševa robo not in do Škorpijona po Erzov avto, kjer ravno pospravlja Jernejčičev Urban.

Malo naprej je Milan.

In Dušan blizu fuzbal placa.

Milan zaključi logistiko za Dušana in Urbana, medtem ko se z Erzom že voziva domov (no, Erzo v resnici na tarok 🙂 …).

Ponoči zavija JZ okoli vogalov (v skladu z napovedjo) in občasno še dežuje. In tudi zjutraj vetra ni nič manj, dež pa je ponehal. Malo počakam, pa se veter ne umiri (v skladu z napovedjo), zato se pa ceste (ki jih zasipava jesensko listje v zavesah) lepo sušijo (na Slivnici je postaja pokazala zjutraj sunek 38 m/s, povprečja po so bila od 25-> 20 -> 15 m/s – ne vem, da bi že kdaj videl toliko vetra na tej postaji).

S strahom se peljem v Kižlovko, saj tudi drevesa polaga na polno. Dimi na vevških dimnikih so odrezani vodoravno. V Kižlovki pa sije sonček ob huronskem šumenju okoliških gozdov. V sami dolini občasno kar močno pihne po tleh, ko previdno opazujem v LCju, kako je.

Seveda vzamem Rook 2, ki je že lepo suh in gor na sončna pobočja. Sicer mi ga včasih malo napihne, ampak ni sile.

Na startu pa na momente kar prbije (“lepo po hribu gor”) precej močneje kot spodaj. Samo malo raztegnem padalo v gobo, se hrbtno vpnem in še malo počakam. V zidek ga takoj postavim in tipam cikle sunkov. Žal ne ugotovim nobenega reda.

Ko se šumenje po dolini spet enkrat malo umiri, kao testno dvignem, pa me po obratu samo odlepi od tal in ven nad dolino nabije gor. Pa sunkovito dol. In bi si želel pristati, pa me kar spet dvigne in odpelje do konca bivšega koruznega polja, kjer raje bolj zabremzam in uspem stopiti na tla.

Track pokaže kar neko gonjenje sem in tja in škoda, da ni videti tudi gonjenja gor-dol.

Potem še malo grounhandlam Rooka 2, da posušim, če je bilo kaj mokrega. In v LCja še po staro coto, da še njo malo posušim in posončim v dvigovanju.