Medtem pa Erzo po Telegramu že skliče zbor za 10.30 na Vrhniki in potencialni udeleženci se že prijavljajo…

Ko pridem pod Petrol, se k Erzu naložijo Gabor, Belčičev Matej, ter Jasna in Klemen. V Vidičevem avtu sta še Blatnikov Robert in Turčin, sam pa počakam Milana, ki naju zapelje za ostalimi.

Pod Lijakom (kamor pripelje Milan na zadnje hlape, da ne bova zgubljala časa z vmesnim tankanjem…) je kar nekaj avtov, nas pa že čaka Samo. S kombijem gor in peš dol na start, saj je dokaj poledenelo za kombi (jaz celo brez palic, saj nisem računal na to hojo – no, pa je šlo, tudi z rukzakom na rami).

Na startu gužva: trening reprezentance, pa tekma Snežinka, pa tečajniki,… pa mi, navadni smrtniki in penzionisti. Kar nekaj časa modrujemo, saj praktično nič ne piha (prej mimo Zemona je burja kar trgala zastave, tu pa termika še ni začela delati…). Veliko je znancev in z vsakim je treba poklepetati. Gracarjev Jože pridno dokumentira vse to dogajanje.

Ko občasno le pihne kaj gor, se prvi opogumijo. Ko pa vidimo, da je prvi pobral nad start, se še sam pripravim (pomaga mi Gabor in danes sem res počasen, saj si še malo štelam zic in vpenjam vpadalo po včerajšnjem prevzemu pri Sandiju in popravljanju zica v Kižlovki). Pred mano potegne Erzo, pa Jasna, potem pa sem od naše jate menda že jaz.

Zelo mehurčkasto in živahno, vendar mi uspe nekaj nabrati na V robu, tako da sem nad grebenom. Potem pa se vsujejo tudi vsi ostali (tekmovalci in treningaši in trenerji in tečajniki…), da skoraj ni več prostora za zavrteti. Nekdo začne konstantno oddajati po postaji svoje piskanje (ali se mu je vklopil Vox, ali pritiska na gumb za oddajo… za znoret…), kar celo preglasi moj vario.

Ker mi gre ta gužva (in pipkanje varia po postaji še zraven) pošteno na živce, potegnem naprej proti V, kjer je manj ljudi. Do Zastave mi gre dobro, potem pa se mi vdre in grem raje nazaj pobrati in do starta. Še nekaj časa vrtim in pobiram (in se umikam gneči, kolikor se da, postaje pa ne morem ugasniti in ta piskajoča spremljava mi je vedno bolj moteča; tudi ko stlačim mikrofon pod hrbet, še vedno komaj slišim svoj vario… ).

Še enkrat do Zastave in malo naprej pod Vojašnico, potem pa nazaj na start, zunaj pred pobočjem in gužvo naprej na Danijela, kjer še malo vrtim. Ker se mi je ura napolnila, imam res vsega dovolj in se zapeljem na pristanek.

Skoraj hkrati z mano pristane Erzo.

Milan Velkavrh : A to si z Yetijem letu🙄?! [8.1.2022 18:41]

Gabor je tudi že na tleh.

In nekaj kasneje, ko že skoraj pospravim, pride do mene še Milan, ki se je preveč zaštrikal na Vitovljah, ko je preveč hlepel po kilometrih…

Andrej Erznožnik : Ajajajaj [8.1.2022 16:56]Jože Iskra : Že treniraš za 100+🙄. Jaz tud samo z meditacijo. Kdo jih bo prej odfrčal?💪😀 [8.1.2022 17:35]Jože Iskra : Danes bi treniral pa sem brez zica [8.1.2022 17:36]Zoran Gaborovič : Ja s trikotnikom… [8.1.2022 18:55]

Ostali (menda) še jadrajo, ko midva z Milanom natankava na bližnji pumpi, pobereva Gaborja, da gre z nama in se odpeljemo proti LJU.

Dragan Vidic : Kar dober dan se je naredil! Na Čavnu, Kuclju in Mali gori je bila luštna termika, na Danijelu pa sem padel v luknjo in nisem uspel pobrati. Sicer pa zadovoljen z današnjim letenjem! [8.1.2022 16:48]

Zgodaj imam primarno terapijo in potem še k Sandiju po robo (klubsko prelaganje padal), tako da že posije sonček skozi meglo, predno pridem v Kižlovko (seveda v tem delu LJU, pri Sandiju je bila že šajba).

V sončku hodim gor po trdih ostankih snega (in močvirju), saj ga pravkaršnji sonček še ni uspel zmehčati. Piha pa mi rahlo v obraz (torej SV, V, kot je tudi više gori napovedan), čeprav je majhna inverzija nizko nad tlemi na 500.

Postavim in počakam na neko 0 (saj sonce že počasi ustavlja hlad od zadaj), potegnem in lepo speljem in se zapeljem do LCja na kolovozu.

Erzo je že sklical zbor za Slevico ob 15.00 na Vrhniki, oz 15.15 v Horjulu, zato imam še čas, da malo porihtam svoj zjahani zaresni zic. Milan pove, da gre prej z Bertom, saj je tam že lepo sonce. Potem, ko zasilo končam, pa se tudi sam zapeljem proti Horjulu.

Med potjo zvem, da je Erzo z Gaborjem odšel že prej na Slajko, vendar pravi, da organizacija drži, zato nadaljujem v Horjul. V Zaklancu poberem Milana, ki je ravno zložil po svojem prvem letu (Berto ni odletel)

in do ŠPHja, kjer že čakajo ostali (Suša, Klemen, Mojca). Zložimo se h Klemnu in gor.

Novega snega je cca 20cm, je pa še suh in mehak. Najprej se ustavimo na Korenu, kjer delegacija po ogledu lokacije ugotovi, da piha rahlo od zadaj. Zato nadaljujemo do Slevice. Milan vztraja na Slevici-vrh, čeprav trenutno nič ne piha in Klemen se mu pridruži. Mojca in Primož gresta pod hišo, saj Mojca na vrhu noče startati. Tudi sam grem za njima.

Ker tudi tu nič ne piha se hitro pripravimo (Primož meni razgrne Rooka2 in mi pomaga razplesti štrikce, saj sam komaj lovim ravnotežje na spolzki zasneženi strmini bolj desno pod škarpo, kjer je naklon večji). In se mi zazdi, da pihne malo gor (bolj od V), pa kar zalaufam po začetni strmini in gre padalo celo gor, ko pa se pobočje zravna, že ne zmorem več racati skozi sneg, ki me vedno bolj ustavlja, da mi pred robom zmanjka moči in samo še padem naprej v sneg.

Primož je takoj pri meni in mi odnese padalo gor in še enkrat postavi. Milan nas preleti precej nizko…

Mojca je medtem pripravljena za prvi poskus, pa se tudi zaustavi po nekaj korakih laufanja skozi sneg, saj že rahlo piha od zadaj, sneg pa tudi nje ne pusti hitreje teči.

Še njej Primož razgrne in potem čakamo nekaj časa, pa piha vedno bolj od zadaj. Preleti nas še Klemen (tudi le nekaj m nad nami).

Mojca se odloči, da odstopi in začne pospravljati, sam še čakam, pa konstantno piha od zadaj vedno močneje (sva pa že v globoki senci, saj je sonce že nizko). Primož odide na zgornji start na vrh. Med pospravljanjem naju nizko preleti in se odpelje v dolino. Midva pa počasi do Klemnovega avta in v dolino.

Včeraj sem dokončno upokojil staro coto Rook-a, ki mi je verno služil dolga leta do 26.12.2021. Zadnje dni decembra ga skoraj nisem več uporabljal za Kižlovko (sicer pa od nesreče naprej, razen za Kižlovko, kvečejmu še za kakšen projekt, po pridobitvi prvega Rook2 pa še to praktično ne več; v okviru novoletnih zavez pa sem se mu z Novim letom v novem letu 2022 dokončno odrekel 🙂 ).

Tako sva se včeraj, po dolgem času, dobila z našim Edom na klepet. Na koncu ga je prevzel v nadaljnjo obdelavo, ki mu bo sledil dokončni razrez (poleg vrvic in trakcev za klub bo šel v dokončni razrez za izdelavo priročnih predmetov…).

Ponoči pa je (skladno z napovedjo) zasnežilo večino SLO. In tudi v Kižlovko se je (po močnem vetru zadnjih dni v višavah in okoliških gričih) vrnil spokojni mir.

Ko po plundri čofotam čez večje in manjše luže (ravno toliko je pokrito s snegom, da še ni blata, močvirje pa se pridno dela) in mi z dreves pada taleči se sneg za vrat, je v dolini vse lepo mirno.

Čeprav je nebo (še) pokrito in deluje dolinica rahlo megličasta, se s starta lepo vidi belina tal dolinice in LC, ko postavljam. Sondaža je danes odlična, brez vsake inverzije in na Primorskem do 100km burje, v LJU kotlini pa je bolj mirno. Tu, na startu, pa le rahlo diha po hribu gor.

Potegnem in po nekaj korakih po spolzkih plundrastih travah lepo speljem in se visoko zapeljem nad dolinico mimo LCja do kolovoza.

Pa še nabrano padalo ni preveč zmočeno.

Danes pa bo/je sprememba…

Ko se zjutraj zgodaj zbudim, takoj preverim situacijo (napovedan orkanski JZ, s hitrim obratom na SV sredi dneva in padavine, ki se bodo od Z razširile na vso SLO). In res so že vse višje ležeče postaje rdeče (naše Koreno pokaže po mojem absolutni rekord od postavitve – JZ 15,4/24,3 m/s…). Poleg tega je še LJU sonda položena 45st. v levo…

Seveda se hitro zrihtam in v grozeči temini oblakov na S in presenetljivi svetlosti J predelov zapeljem v Kižlovko poln nervoze. Ko zlezem iz LCja vse presenetljivo mirno (naokoli šumijo goli gozdovi domači…). Ko začnem hoditi gor pa že prbije kakšen sunek od zadaj (JZ), da mi kar zašumi nabrano padalo.

Ko zgoraj postavljam, napeto sledim situaciji, saj je kar nekaj vetra, ki se v ciklih spreminja od pretežne JZ smeri do občasnih sunkov V in SV (z leve in od zadaj).

Počakam na začetek JZ cikla in z mesta hrbtno dvignem, da me po obratu z mesta tudi vzame v luft. In me zanese na levo proti robu, čez prelom kar z rahlim dviganjem, ko se obrnem proti LCju pa stojim na mestu kar na isti višini. Ko sunek malo popusti, tudi mene spusti naprej, pa dviguje in spusti, da me tik nad tlemi doline spet dvigne in spusti še nekaj 10m naprej, kjer me odloži. Hitro ubijem padalo, naberem, se spravim v LCja in čao…

Danes je pa le malo drugačen dan. Sicer je slab, z visoko oblačnostjo iz katere celo rahlo rosi (kot iz neke megle), ampak sondaža pa fantastična do 1800. JZ veter od podna hitro narašča in je že na 500m 10 m/s. In temu primerno so vevški dimi položeni in tudi zastave na poti v Kižlovkokar moćno plapolajo (sem že nervozen, saj imam po tej zgodnji sekundarni terapiji še primarno in obilo opravkov)…

Ampak v dolini vseeno vetra skoraj nič, čeprav pobočja okoli bučijo (ob tem, da so drevesa gola…).

Vlažno padalo nesem po blatu gnilega jutra gor in postavim. Občasno pihne v vrat od zadaj (verjetno rotorji od hribčov zadaj), po pobočju gor pa kvečejmu kakšna 0. Vendar mi postavljenega padal ne svaljka, tako da mirno čakam na tisto 0.

In potegnem in me malo čudno vzame, da me nad dolinico spusti in spet nizko nad tlemi dvigne gor in kot z valom močno spusti nekaj pred kolovozom.

Še malo bolj mokro padalo stlačim v LCja in naprej…