Po primarni terapiji se z Jeanom in Megom dogovorimo za Grmado (Planinsko goro). Hoje na Zavrh (kamor se organizirajo ostali) mi je počasi že dovolj po tej vročini s težko robo in želim si spremembe (na Grmado pa se pripeljemo na start…), sploh pa je izrazit JV.

Ob 14.15 se pri Balah z Jeanom naloživa k Megu in gor na start. Piha idealno gor po startu, res pa da z občasnimi močnejšimi sunki ali prekinitvami. Prvi potegne Jean in lepo odleti in nabere in nama kmalu izgine iz vidnega polja…

Meni pa asistira Mega. In se res nagara, saj mi 4x razgrinja padalo in pobira s tal, ko se po neuspešnem dvigu zvalim na tla – enostavni nimam še prave moči in ravnotežja in usklajenosti s težko robo na tem ravnem travniku. Končno pravočasno ustavim padalo, po obratu pa me kar vzame s tal in dviguje “v višave”. Za mano odleti še Mega.

Ker moram biti pod večer pravočasno v LJU, nimam namena nikamor, le jadrati tu naokoli vsaj 1h. Generalnega vetra ni veliko, je pa močna termika, ki naredi kar dinamično letenje.

Po napolnjeni uri se odpravim na pristanek, pa moram še kar nekaj minut jadrati, da se spravim na tla.

Mega pristane malo za mano.

Pospraviva in z LCjem gor po Megov avto in razlaz.

Glede na izkušnje zadnjih dni grem danes še bolj zgodaj v Kižlovko. Dolina je še v senci in prijetnem hladu, ko v obilici rose umivam čevlje na poti gor. Na Novi lokaciji niti diha, zato podaljšam na Staro, kjer občutim hladen dih iz doline gor.

Višje gor (tik pod obnovljenim travnikom) postavim padalo in se hrbtno vpnem. Razen hladu na vratu ni sprememb, zato kmalu potegnem in po obratu potisnem naprej in speljem čisto po šolsko. Po maslu me drži do kolovoza in še malo čez, kjer padalo omahne v senčno jutranjo mokroto.

In ugotovim, da nisem prižgal inštrumenta…

Naberem in naravnost čez (moker) travnik po levi strani še enkrat gor na Staro. Se mi pa zdi, da nosim kar nekaj več teže kot prej (brez pohodne palice, ki je varno spravljena v tangicah na hrbtu).

Še enkrat raztegnem in se vpnem hrbtno in v hladu na vratu potegnem. Padalo gre malo bolj leno gor (ker je kar napito rose s prvega pristanka), vendar ga spravim nad sebe in po obratu spet lepo speljem. In po putru do kolovoza in še malo čez…

Zdaj že vem, da jutranja sondaža dokaj zanesljivo napove, kaj približno lahko pričakujem v Kižlovki. Če je pri tleh inverzija, sem bolj miren, da bo bolj mirno (no, v petek je bila izjema od pravila “ni pravila brez izjeme…”), ko pa je ni, grem v dolinico z več nervoze. Ker je zadnje dni kar enaka napoved, to je močan SV, V že od spodaj gor, današnja sondaža pa ima zanemarljivo kljukico nad tlemi, grem kar brez jutranjega obreda čimprej od doma, da ujamem še mir.

Ko hodim gor, je res še mir. Za Novo lokacijo in moje počutje premalo (pravosmerne) sapice, zato na Staro. Tu pa se že oglašajo redki močnejši sunki (predvsem od SV, V, torej od strani od zadaj dol). Za nameček pa še štrikci na eni strani sfedlani, kar mi vzame 15 dodatnih minut. Ko sem končno pripravljen, ob rahli sapici gor potegnem, se lepo obrnem in potisnem proti prelomu, pa pride prav eden tistih (še) redkih sunkov, ki sfedla padalo in čeprav hočem prekiniti, padalo pahne čez prelom in se skotalim za njim.

Naberem skupaj s kopico sena med štrikci (to je sedaj pokošeno-nepospravljeno-gnilo-senasto pobočje) in gor. Sedaj ni samo ena stran sfedlana s pretaknjenimi štrikci…

Naslednjih 20 minut razpletanja in odstranjevanja sena. Medtem se frekvenca sunkov močno poveča, smer zelo spreminja in situacija me že spominja na petek (le da je nervoza dosti večja…). Nekajkrat padalo posvaljka v palačinko. Nekajkrat ga ob sunkih napihnem in postavim v veter (pravokotno na pobočje). Nekajkrat se postavim v popolnoma drugo smer za odlet. In nekajkrat ga nabiram v rožo in na novo postavljam, ko mi oplakne na eno ali drugo stran.

Vmes se iz temine gozda nad mano tudi oglasi: “Bo treba danes kar peš dol, a ne ?”

/ Stara znanca – lokalni par z lovskim psom, ki je pol ure prej hodil po kolovozu v dolini mimo LCja in smo si pomahali – da ne bo kdo mislil, da se je oglasila Božja Previdnost… /

Potem čakam in dočakam rahel vetrič po griču gor v klasični smeri, ki me ni pustila na cedilu že 500 zaporednih dni. Potegnem hrbtno, po obratu me takoj vzame in lepo mirno zapelje do kolovoza.

Nagrada narave po cca 2h onegavljenja in nervoze…

Zvečer vesoljni potop in ponoči še občasno nekaj dežja. Jutranja sondaža malo vegasta spodaj, više pa že kar močan JV z zelo močno burjo na Primorskem.

V Kižlovki popoln mir. Glede na včerajšnje dogajanje (in posledice – dokler nisem zjutraj pogoltnil en zaldiar, sem jih kar čutil…) počasi in nervozno hodim gor. Včeraj še posušeno seno na strmini, je danes gnilo, čevlji pa hitro mokri kljub pokošenemu travniku.

Na Novi lokaciji malo postojim, pa zaradi popolnega brezveterja nadaljujem na Staro. Tu pa nežno pihlja gor. Postavim, se hrbtno vpnem in takoj potegnem. Padalo gre počasi, vendar lepo gor, po obratu pa takoj speljem in se po putru zapeljem do kolovoza.

Najprej primarna terapija. Ker je sondaža do 1600 vegasto inverzna si ne delam preveč skrbi, čeprav je napovedano ogromno JV vetra čez dan.

Ko pa se peljem okoli 11h v KIžlovko, sunki vetra občasno polagajo mimobežeča drevesa in grmovje zdaj sem, zdaj tja. Parkiram s precej več nervoze, saj občasno po dolinici počeše tudi (kompaktno) koruzo sem ali tja. Vršenja dreves naokoli raje nočem slišati…

Na poti gor mi 2x napihne nabrano padalo, da ga moram kar krotiti. Na Novi lokaciji se usedem v senco in spremljam sunke in smeri. Tu, pod drevesi se mi zdi preveč nejasno, od kod bo pihnilo in grem raje na Staro, kjer je vseeno bolj odprto. Ker večinoma pihne z leve, po dolini dol in po pobočju dol, postavim padalo kar bolj proti levi in ga skoraj ne razprem in razmišljam, da odletim proti levi (kot sem doslej namenoma le malokrat).

Pa mi ga ob naslednjem sunku posvaljka dol kot palačinko. Odvijanje in postavljanje in čakanje.

Ko pihne gor, le malo potegnem A.linije, da padalo razpre v zidek in napihnjenega dvignem pravokotno na pobočje proti JZ. Po obratu me dvigne s tal in sprva odpelje naprej čez prelom. Tu pa butne gor in spusti le počasi naprej, da me za moment celo popolnoma ustavi. In potem le spusti guncajoče naprej in še malo jojo in se mi vdre, da sem v trenutku na tleh na koncu koruznega polja. “Pristanka” ne morem zadržati na nogah in padem naprej na kolena, padalo čez mene, potem pa me še sunek vetra od zadaj pošlepa nekaj metrov po travi…

Takih razgonjenih razmer pa tukaj res še nisem imel…