Čez dan je še kar veter in ko se zvečer umiri, mi ne da miru, da ne bi šel še enkrat v Kižlovko poskusiti še z Run&Fly.

Ko pridem v dolinico, je že vsa v senci. “Lahkotno” odmarširam gor (še vedno z eno palico) na Staro lokacijo. Večinoma se hladen zrak zliva po griču dol, občasno pa še pihne gor. Iz rukzakca potegnem Run&Fly in ga razprostrem. Kar nekaj časa rabim, da preverim nevidne štrikce in se spravim v lahke tangice, ki so še od starih časov in zadnjega letenja (Poje ?) pripete na padalček.

Čakam, da bi pihnilo gor, najprej hrbtno. Nič. Potem se obrnem naprej, pa le enkrat dahne, da potegnem padalo, ki skoči gor, ampak nič ne nosi in omahne na stran. Vpet v tangice in ob rahlem vetriču po hribu dol je kar problem razgrniti to krpico, saj vetrič sproti meša padalček, nevidni štrikci pa se vedno kam zataknejo… Končno mi nekako uspe in se spet postavim za naprej. Vsaj pol ure čakam in nekajkrat skoraj že potegnem…

In končno neka nulca in zalaufam. Padalček skoči gor, za trenutek ga celo začutim in še bolj odlaufam do preloma in se zabrišem čez in me splakne, da tudi v desno ne morem zaviti (ker bom zaplužil v koruzo…) in samo še naravnost proti levi, da se ustavim tik pred jarkom.

Zoranova ekstra dodatna terapija (Run&Fly 18m2) s Stare lokacije

To si ne priznam kot “let”, ampak danes, s tem vetrom od zadaj ne grem še enkrat gor.

Sem pa prvič z Run&Fly startal tako nesigurno, saj je bil to zame padalček, ki ga dvigneš v kakršnihkoli pogojih. Res ga dvigneš, ampak da nosi, pa moraš biti za teh 18m2 kar dosti hitrejši od vetra v hrbet 🙂 . In zavem se, da sem doslej z njim vedno startal v (pre)močnem vetru, nikoli v brezveterju ali z vetrom od zadaj…

Zjutraj vse pokrito (vendar brez dežja) z drobno inverzijo nad tlemi, ko se peljem v Kižlovko (še vedno SV z burjo na Primorskem, vevški dimi rahlo odklonjeni od V). V dolini povsem mirno.

Po levi gor na Staro, kjer pa rahlo diha po griču gor. Postavim, se vpnem hrbtno in takoj potegnem. Po obratu me vzame po dveh korakih in lepo drži, vendar komaj do kolovoza.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Kar obsedim v LCju na kolovozu in si pogledam update-ano vremensko situacijo. Zaenkrat še nikjer preveč vetra (dopoldne naj bi pokritost vztrajala), zato se odločim, da bi šel danes na projekte. Zadnjič me je zdražil Erzo, ki je zapolnil dve beli piki nad Podlipsko dolino in sem šel takrat tudi sam pogledati v tiste kraje, pa sem bil prepozen in stisnil rep med noge (za projekte…), ker je bilo že povsod preveč vetra za moj okus, da bližajočega dežja sploh ne omenjam. Upam, da bo danes bolje.

Vendar se pokritost topi, ko LC vozi proti Vrhniki in Podlipska je že v polnem soncu, ko zapeljem proti koncu doline. Temu primerno se je že zbudil dolinc, ki polaga drevesa po dolini gor. Prvi trije ogledani (novnovi) starti tako odpadejo, tudi če sploh ne upoštevam krav in ovac, ki se pasejo na dotičnih lokacijah.

Nazaj v Podlipo in gor v gozdnato pobočje v smeri Zaplane. Še dva mimodošla starta odpadeta zaradi močnih sunkov vetra (kljub temu, da, tako kot prej, na vsakem kar malo stojim in v naravi opazujem vetrno stanje).

Naslednji je globoko v gozdu – z osko preseko – in ga preskočim, kljub natančnemu opazovanju (in skoraj že z robo v rokah), zaradi šumenja in miganja vrhov, kar mi vzbuja dodaten konkreten dvom, da bom uspešno speljal skozi preseko…

Spet pridem iz gozda na pašnike in temu primerno je več vetra in naslednja preskočena lokacija… Ko zapeljem mimo naslednjega potencialnega starta, ga niti dobro ne vidim iz LCja, saj je smer vetra neustrezna (+ krave). In sem že na Miznem dolu pod Zaplano.

Še tu se malo razgledujem na žgočem soncu in se smilim sam sebi, kako me tepe usoda (avgusta okoli 13h v največji vročini in ustrezni termiki, da je močan S, SV v višavah ob tem v bistvu zanemarljiv…). Potem pa se zavem, da je Deluxov Boris lociran doma prav tu nekje in ga pokličem (tu na vrhovih gričev je za spremembo nekaj signala). Seveda me takoj povabi k sebi, kar hvaležno sprejmem in se zapeljem malo nazaj (od koder sem pravkar prišel) do njega po tolažbo.

Dolgo se že nisva videla in se tako zaklepetava, da čas kar beži. Vmes zunanji pokazatelji nakažejo na upadanje vetra (sosedova vetrnica in grmovje in drevesa naokoli), kar Borisa spodbudi za akcijo (na kakšnem od mojih danes ogledanih startov). Ni me treba prav dolgo prepričevati in že sva v LCju in nazaj skozi gmajno do Skrotnika.

Počasi neseva robo gor na start (na eni, drugi ali tretji možni lokaciji) ob opazovanju vetra, ki ga je tukaj sedaj dosti manj kot prej (sploh spodaj v dolinici). Na koncu greva na najvišjo točko in pod borovci pod robom postaviva.

Boris mi razgrne padalo še preden zlezem v tangice. Vpnem se hrbtno, malo počakam, da občutim veter od zadaj in potegnem. Zdi se mi, da je padalo rahlo mehko, ko se obrnem, vendar po strmem pobočju lepo speljem. Najprej me spušča, potem pa nad dolinico močno dvigne. Oster zavoj v levo in skoraj do dreves na koncu tega dela travnikov.

Zoranov novnov po dolgem času

Vesel kot radio, saj je spet en novnov po dolgem, dolgem času (če me Boris ne bi spodbudil, bi tudi danes ostal brez).

Boris je v zraku minutko kasneje in pristane zraven mene (njega pa je najprej lepo dvignilo, potem pa močno spustilo tik nad dolinico).

Borisov let

Zadovoljna se spraviva v LCja in nazaj k njemu na še nekaj klepeta…

Ponoči dežuje in ko zjutraj poneha, se počasi odpravim v Kižlovko (čeprav radarska slika kaže trenutno luknjo nad LJU, se pomikajo nove celice proti). Že ko se spravim v LCja spet kapljice po šipi (ob popolnoma mokrih cestah). V Sostrem že dež, ki ne poneha tudi ko se ustavim na kolovozu.

Čakam, čakam, pa dež še kar ne kaže namenov, da bi ponehal, zato se po 1/2 ure odpeljem proti domu in potem naprej na primarno terapijo. Ko se vozim tja in ves čas aktivnosti v dvorani zunaj brez dežja in celo nekaj sramežljivega sončka. Po primarni takoj domov v letalne cote in spet v Kižlovko (po suhih cestah). Ampak po poti spet spet rahlo kaplja, dokler ne parkiram na kolovozu.

Ko stopim ven in si naložim robo, nobene kapljice več, je pa občasno čutiti nekaj vetra, ki potegne po dolini gor in potem tudi dol (danes je jutranja sondaža brez kakršnihkoli kljuk rahlo vegasto položena v levo, vevški dimi pa so bili dokaj položeni to rundo).

S premočenimi čevlji na Staro lokacijo, kjer me sprejme rahel veter po griču dol. Med postavljanjem pa obrne tudi na gor. Vpet hrbtno čakam na naslednji cikel gor in takrat potegnem. Padalo, kljub rahlemu vetru, kar skoči gor in me takoj po obratu odlepi od tal. Ven nad koruzo, kjer pa me skoraj ustavi (?) in začne spuščati, da me nizko nad tlemi od zadaj pospeši do kolovoza. Tu me še malo odnaša sem in tja preden podrem padalo v mokro travo.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Rahla koprena s sončkom (sicer iverzija do 900, S, manj kot včeraj, padavine bodo čez dan, vevški dimi pokonci), ko po suhi strugi rinem v Kižlovko (podrto drevo, delno v strugi, sem že dodobra oklestil…). Popoln mir.

Mimo koruze po levi na Staro lokacijo po rosi. Postavim v rahlem dihanju po pobočju gor. Hrbtno potegnem in po šolsko odletim. Drži me še lepše kot včeraj do kolovoza in še malo čez.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije